Spomenkino pismo (Delo, 18.6.22), v katerem se zavzema za Evrazijo in neuvrščenost v obstoječe bloke, sem doumel kot dolgoročno vizijo, morda ne idealno dosegljivo, ki pa naj bi vendarle usmerjala že današnje konkretne korake, pa čeprav še tako majhne. Njenega besedila nisem razumel kot navodilo zunanjemu ministrstvu za ravnanje v tem mandatnem obdobju, ampak kot izraz želje in volje, kot izraz nezadovoljstva s politiko pristajanja zgolj na zaveze, ki smo jih sprejeli, pokoravanja močnejšim in pragmatičnega računanja. Željo je treba izraziti in za njo stati in jo po pameti uresničevati. V tem izrazu želje in predstave se pridružujem cenjeni kolegici. Svet se tako korenito spreminja, da se bojo stare zaveze morale spremeniti. Res je: Pacta sunt servanda; velja pa tudi: pacta sunt mutanda. (Zaveze je treba spoštovati, zaveze je treba spremeniti.)
V razpravi o rusko-ukrajinski vojni sem bil v odgovoru na pismo dr. Mojce Novak v Delu tudi sam omenil Titovo neuvrščeno politiko. Naj na njegovo obdobje gledamo še tako kritično in podcenjujoče, je dejstvo, da je neuvrščeno gibanje pomenilo razbremenitev sveta spričo grozeče jedrske konfrontacije velesil. Svetovni državniki niso Tita zaman počastili na zadnji poti.Nikoli nisem dvomil, da so Rusi Evropejci, kot nisem dvomil, da so to Nemci, ki so Evropo hudo prizadeli. Tako Hitlerjeva uničevalna fantazija kot ruska revolucionarna utopija in sovjetska realizacija sta plod prevladujočega evropskega duha. So pa Rusi vedno v obojestranskem ambivalentnem odnosu z drugo Evropo. Dva uničevalna pohoda, Napoleonov in Hitlerjev, sta prodrla globoko v notranjost Rusije. Kateri ruski vojskovodja je prodrl do Pariza? Po tem ko so žrtvovali milijone in bistveno prispevali k osvoboditvi Evrope od Tretjega rajha, so se ustavili v Berlinu in se obdali z obrambnim pasom satelitskih držav. Dalj niso posegli z oboroženo silo, če ne upoštevamo kubanske krize. Sedanja, vsega obsojanja vredna agresija na Ukrajino, ni prvi korak do osvojitve Bruslja ali Pariza v sedanjih razmerjih moči. Pripraviti se moramo na obdobje po sedanji vojni in po Putinu. Kakšen svet hočemo? Trenutno se oblikujeta dva svetovna bloka: Amerika je pod svoje okrilje spravila Evropo; na drugi strani se Rusija zbližuje s Kitajsko. Oba bloka ogrožata drug drugega in se čutita ogrožena. To polarizacijo je treba prevladati, sicer samoobrambno (pred Rusi?) sodelujemo v ogrožanju drugih. Prevladanje blokov je prvi strateški cilj. Drugi cilj, morda utopičen, stremeč k zmanjšanju napetosti med Evropo in Rusijo, je Evrazijska unija med Evropo in Rusijo in njenimi sosedi, nastanek širnega miroljubnega področja med Ameriko in Kitajsko. Ponavljam: ne jutri, pojutrišnjem. Amerika ima četrtino sveta, Kitajska drugo in Evrazija bi imela tretjo. Bližnji vzhod in Afrika bi bila četrta četrtina, ki trenutno ni neposredno v igri. Si predstavljate Evropo, ki v resnici zajame poleg romanske, germanske še slovansko-rusko dušo in neskončna vzhodna prostranstva - z vsem plinom (za realiste)! Ob tem pa drugima dvema ničesar ne odvzame!
Ob odločnem podpiranju obrambe Ukrajine pred agresijo in pri uresničevanju njene nacionalne neodvisnosti so drugi delni cilji: širiti idejo in podpirati neuvrščanje v bloka; zavreti Putinove imperialne apetite, a hkrati Rusiji odpreti perspektivo sodelovanja z Evropo, ne izolacije ali povezave s Kitajsko; omejiti širjenje NATA in ameriškega nadzora Evrope in razviti obrambno avtonomijo Evrope; vsestransko gospodarsko, kulturno, športno sodelovanje z vsemi, posebno med Evropo in Rusijo. Notranje razklane ZDA bi utegnile notranje težave reševati s proizvodnjo orožja in vojn. Dosedanja strategija vodi do poenotenja Rusov okoli Putinove imperialne vizije, ob tem ko so si bili bogati Rusi že gradili svoje poslovne imperije v Evropi. Ameriško-evropski strategi stavijo na upor od sankcij prizadetega ljudstva proti Putinu! Ta narod je poenoten – zlepa ali zgrda - pretrpel že vse kaj drugega, kot so sedanje sankcije Zahoda.
Kako do navedenega cilja? Kjer je volja, tam je pot. Zavedam se protislovij, ko gre za pomirjanje položaja ob hkratni uporabi orožja. A to so vprašanja za obrambno in diplomatsko stroko. Ne spoznam se na pragmatično real-politiko, obrambo in diplomacijo. Poznavalcev teh strok je, kot vidim, med nami obilo, tako da ne bi smelo biti težko, izdelati strategije in taktike, če vemo, kaj si želimo in kje se vidimo v prihodnosti, tostran ali onstran Atlantika.
Objavljeno v Delu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar