Skušam dobrohotno interpretirati njene izjave in najdem več pojmovanj, s katerimi soglašam, pa precej nejasnega izražanja v učenjaškem žargonu
V TV-intervjuju z Jožetom Možino je name naredila prej ugoden kot neugoden vtis. Zdaj je pred mano njen intervju v Domovini (4.8.22). Ovira za razumevanje je njen nabrekli, snobovski, intelektualistični žargon. Ta jo gotovo ovira tudi v predsedniški tekmi. Tu njen ego seka proti njenim namenom. A pustimo njeno osebnost in se posvetimo njenim izjavam. Skušal si bom dobrohotno pojasniti njihov pomen In ne mi šteti v slabo, če bom 45 let mlajšo, meni osebno neznano gospo, nazival kar z imenom, kajti bila bi mi lahko vnukinja. (Vsi navedki so iz intervjuja.)V njenih odgovorih se pojavljajo naslednje pomembnejše teme: singularnost, vloga politike, izključevanje in razkol, levičarstvo, vloga predsednika.
Singularnost. Kaj pomeni ta, za večino nas nov izraz, neuporabljen v politiki?* Preprosto slovensko bi lahko rekli: enkratnost, edinstvenost vsakega posameznika - posameznika kot posebno osebnost, ne kot del neke kategorije (singularnost-pluralnost). A če bi povedali preprosto, seveda ne bi zvenelo učenjaško. "... sama klinična orientacija lacanovske psihoanalize je poudarjati unikatnost, posebnost vsakogar, njegovo resnico..." "... človek ne sme nikoli biti samo številka za ideologijo..." "Morda bi v krščanskem smislu lahko to razumeli kot svetost, resnico vsakogar ali pa vrednost človeka" ali "... kako spoštovati vsakogar posebej". (Izraz sam je N. K. verjetno pobrala v sodobni fiziki, s katero se radi spogledujejo laični sociologi, ker mislijo, da bolj ekzaktno pojasnjuje tudi družbene pojave kot njihova lastna veda, kar seveda ni res.)
To pojmovanje je pogrošna resnica, ki so mi jo vsake toliko časa emfatično izrekale moje študentke socialnega dela, ki jim je bila zoprna statistika, ki - ravno nasprotno - obravnava človeka kot del množičnega pojava. Že omemba statistike, ki je povsem legitimna veda, nakazuje, da posameznika lahko obravnavamo na dva načina, kot enkratnega, ničemur drugemu enakega, ali kot enakega oziroma podobnega mnogim drugim. Gotovo je spoštovanje edinstvenosti vsakogar osnovno etično vodilo in vodilo vsake psihoterapije, ne samo lacanovske. Je pa samo del širše resnice, ki se izkaže, ko Nina sama deli Slovence na etične in neetične in tako posameznike tudi sama kategorizira. To pomeni, da je celi množici posameznikov skupno to, da so etični, drugi množici pa je skupno, da so neetični. V tej množici se Peter ne razlikuje od Pavla po odnosu do etike, oba sta etična ali neetična in enaka množici drugih neetičnih. Potem si Nina zaželi, da bi bili vsi Slovenci enotni. Vsak drugačen, a vsi za isto stvar. To pomeni, da ne bi bil vsak v vsem drugačen, vsak s svojo resnico, ampak da bi imeli glede enega ali več vprašanj ali vrednot enako mnenje; da bi bili enotni - sicer ne vem, kaj naj bi beseda "enotnost" pomenila. In potem so tu "tisti, ki imajo vzvode moči že v svojih rokah, tisti ne smejo razumeti, kaj je to singularnost". Pa imamo spet skupino s skupno nesingularno značilnostjo. Ti gotovo niso enkratne osebnosti, ti zlodeji, ki imajo vzvode moči v rokah, kajne? In kaj se bo zgodilo z Nino, ko bo ali če bo dobila v roke vzvode oblasti?
Nina spregleda dialektiko posameznega, posebnega in občega. Res sem enkraten, edinstven posameznik, ni bilo in ga ne bo meni enakega, a če prav pomislim, nisem tako zelo različen od mojega soseda ali kogar koli drugega - pa ne zaradi "slovenskega kolektivizma". Sem moški, po spolu enak polovici človeštva, sem Slovenec, iste narodnosti kot okoli 2 milijona drugih slovensko govorečih itd. Nazadnje bom mogoče enak drugim po simpatijah do Nine Krajnik. Singularnost ali edinstvenost je čudna reč: človek je in ni singularen. Ali nam poudarjanje človekove edinstvernosti koristi v politiki? Da, v nekem smislu: če se ves čas zavedamo, da je vsak drugačen, ko moramo zaradi narave politike obravnavati ljudi kot dele množic, strank, interesnih skupin, etnij itd. Edinstvenost posameznika je lahko etični memento, a pokojninsko reformo lahko izvedemo samo, če obravnavamo ljudi po kategorijah glede na spol in delovno dobo in določimo za vsako kategorijo posebne kriterije (npr. za vse ženske krajšo zahtevano delovno dobo itd.). Ko pa računamo znesek pokojnine, bomo seveda upoštevali za vsakega posameznika njegov enkratni položaj in mu po kriterijih za njegovo kategorijo obračunali sleherno uro, od katere je plačeval prispevek v pokojninsko blagajno.
Ni mogoče za vsakega posameznika vpeljati posebnega režima. Ne more imeti Peter kot Peter krajše zahtevane delovne dobe za polno pokojnino kot Pavel, če ne spada morda v kategorijo, za katero določimo krajšo delovno dobo (npr. zahtevni poklici). Izhajajoč iz edinstvenosti vsakega posameznika ni mogoče snovati nobene politike. Vsakemu paše nekaj drugega; kako boš to vodil? Šele ko jih je več, ki jim nekaj paše in na drugi strani več, ki jim to isto ne paše, se začne politika, boj za prevlado ali pa pogajanje in usklajevanje.
Z uporabo na prvi pogled nerazumljivega izraza si Nina ne more obetati, da bo razumljena in izvoljena. Naj ljudem reče - po slovensko - da je zanjo vsak človek enkraten in edinstven in da ima vsak svojo resnico; da ne pričakuje, da bi vsi mislili isto, da pa bi se lahko o kaki stvari poenotili. As simple as that.
Politika, izključevanje in narodni razkol. "Politika je tisto, kar nam pomaga, ne pa, da nam otežuje življenje." Politika naj bi bila urejanje skupnih zadev v skupno korist. To pozitivno, potrjevalno stališče do politike je nujno, saj so slabi politiki tako diskreditirali politiko, da se pametni ljudje nočejo več ukvarjati z njo. "... vedno bodo obstajale razlike, ampak kako pa delovati in povezovati razlike, to pa je tista umetnost, ki ima v politiki dve logiki. Ali se bomo vedno postavili na nek ideološki okop, drugega avtomatično izključevali ... ali pa bomo razumeli, da ima lahko nekdo drug svojo resnico in ima do nje nenazadnje tudi pravico." K temu ne bi bilo kaj dodati, če ne bi Nina ob vprašanju o narodnem razkolu zašla v protislovje, ko pravi: "Ne moremo imeti dveh resnic, ampak eno, ker smo en narod, ena država. To je moja želja tudi pri vseh vprašanjih polpretekle zgodovine. Če nismo enotni tukaj, potem je prihodnost razklana." Imamo torej protislovje med priznavanjem različnih resnic in težnjo po vendarle eni sami skupni resnici. Dobrohotno bi prevladanje tega protislovja videl v prizadevanju za spravo, v kateri bi si obe strani (polpreteklega razkola) druga drugi priznali dobre namene in obžalovale zločine, kot sem to pojasnil v svojem prispevku k razpravi o narodni spravi. A Nina ne omenja, kako prevladati razkol in doseči narodno pomirjenost in strpnost, če že ne emfatično enotnost. Kljub temu soglašam z nasprotovanjem avtomatičnemu izključevanju (Ne z Janšo), kot se je zgodilo pred volitvami, ki so dale neuspešno Šarčevo vlado.
Vsekakor etiketiranje in "stigmatiziranje" izza "ideoloških okopov" nista dobri sredstvi politike. Nasprotuje etiketiranju Jambreka, kot so-pisca ustave, z "ideologom desnice": "Ali imamo mi desno ustavo?" Res se v nekaterih levičarskih krogih čuti nezadovoljstvo z osamosvojitveno ustavo, ki dopušča politično pluralnost proti nekdanjemu enoumju, ki ga nekateri pogrešajo.
Levičarstvo. "Borim se proti lažni levici, pošteni levičarji pa so tudi moji volivci" se glasi nadnaslov intervjuja v Domovini. Moti me mešanje etičnih kategorij (poštenost) s političnimi in nejasno je, kaj meni z izjavo "... levica v kapitalizmu ne obstaja". Nastopa proti "lažnemu predstavljanju, kaj je to levo". Slutim, kaj jo moti. A najprej o zagonetni trditvi, da levica v kapitalizmu ne obstaja. Ravno z razvojem kapitalizma se je razvijala komunistična ideologija; kapitalizem je povzročil nasprotovanje mezdnih delavcev in "rodil" Marxa in Engelsa in teorijo o kapitalu in izkoriščanju. Ob tem je bil Engels kot industrialec-kapitalist Marxov socialistični sodelavec. Z dobesednim seciranjem torej doženemo samo, da gre za površno, neustrezno izjavo. Kaj Nina misli? Misli (naj mi bo oproščeno to imputiranje), da ni pošteno, in ni v skladu z resničnostjo, če se privatizacijski "prihvatitelj" ali tudi pošten podjetnik razglaša za levičarja, za socialista, za "kontinuiteto", takorekoč za pripadnika delavskega razreda (mogoče mu je zgled Engels). To je strukturna laž, bi rekla Nina, strukturna popačenost slovenske poosamosvojitvene politike. Kapitalist, ki zvesto sledi zakonitostim oplajanja kapitala in proizvajanja profita, se ima za glasnika delojemalcev, ki so zgodovinsko levičarji. Kdo je pošten levičar? Menim, da tisti, ki zagovarja interese delojemalcev, zaposlenih, delavcev proti interesom kapitala. Tisti, ki se bori proti prilaščanju profita za osebno razkošje podjetnika. Slovita podjetnost, ki naj bi bila nagrajena s profitom, skriva v sebi neznano, netransparentno "oplajanje" kapitala z izkoriščanjem, to je, s pristajanjem na neenako plačilo za enako delo delavke v Bangladešu v primerjavi z Dansko, na primer. Res pa je, da je to eden od dveh različnih pogledov na družbo: to je konfliktni nazor za razliko od sistemskega, ki poudarja sinergijo dela in kapitala in podjetnikovo ustvarjanje delovnih mest in razvijanje okolja, kjer deluje. Od česa bi živeli v Bangladešu, če jih ne bi "izkoriščali" zahodni industrialci? Kje bi bila Ajdovščina, če ne bi bilo Boscarola?
Vloga predsednika. Boruta Pahorja na levici ne cenijo, ker je odpiral prostor desnici - kljub svojemu osebnemu levičarstvu; ker je deloval povezovalno. Sam ga cenim, ker je s tem uveljavljal ustavni red, ki je klasična parlamentarna večstrankarska demokracija. "Gospod Pahor ima seveda neke karakteristike, ki se mi zdijo zelo pomembne tudi za vsa bodoča predsedovanja, in to je povezovalnost. ... Značilnost Boruta Pahorja, da je znal povezovati ljudi, pa se mi res zdi velika inspiracija." In bil je sposoben "dati občasno svoja intimna prepričanja v oklepaj. Se pravi, ne opletati s svojim egom povsod, kjer more, ampak poskušati biti predsednik vseh ljudi."
V intervjuju je še nekaj izjav, ki so blizu mojim pojmovanjem, na primer, o "umetnem ustvarjanju civilne družbe", kar pomeni enostransko pridobivanje podpornikov vlade v civilni družbi (kar vodi v totalitarizem) namesto nestranskarskega podpiranja civilne družbe. Ipd. Ne vem, kaj misli s tem, da smo, ali naj bi bili "psihoanalitična država"; zakaj naj nekateri ne bi smeli razumeti, kaj je to singularnost. Ne strinjam se, da "je osebno vedno tudi politično". Včasih je, včasih pa ne. Nasprotujem širjenju politike v osebni prostor. Itd.
Nini bi koristilo, če bi opustila učenjaški žargon, ki ji ga vsiljuje njen ego, in začela govoriti priljudno in razumljivo.
* Izraz "singularnost" označuje v kozmologiji domnevno prvotno stanje vesolja kot eno edino točko materije/energije, iz katere je nastalo vesolje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar