"Jebeno več nas je"

Mojca Pišek v svojem mnenju o pobojih in razlastitvi 77 let pozneje (Delo, 20.5.22) negoduje nad desničarji, ki da "so začeli omedlevat od zaigrane groze ob oceni, da je na RTV Slovenija več novinarjev, ki razmišljajo socialno in čutijo liberalno, kot novinarjev, ki hodijo v cerkev in čutijo tradicionalno. Kot da bi to, da slovensko srce bije bolj levo kot desno, bila kakšna novica."  Naj pripomnim, da tudi  novinarji, ki hodijo v cerkev, razmišljajo socialno, če že ne čutijo liberalno; in da tudi Levica ne čuti liberalno. Stranki Levica pomeni liberalnost pristajanje na liberalni kapitalizem, desnici ogrožanje tradicionalizma. 

Kolumnistka piše, da v spopadu med levico in desnico "ne gre za spopad vrednot" ampak za "vojno za omejene resurse države". Desnica "prek identifikacije z žrtvijo zlorablja tragične povojne dogodke za legitimacijo svojega kruhoborstva". Poleg tega, ugotavlja piska, je desnica tudi sama žrtev, saj je v letih po osamosvojitvi "nemočno opazovala, kako korita praznijo drugi". Družbeno premoženje, ki se je privatiziralo, je nastalo na osnovi nacionaliziranega premoženja predvojnih podjetnikov in kasnejšega ustvarjanja vseh zaposlenih državljanov. Se torej desnica upravičeno ali neupravičeno sklicuje na svojo sodobno in pretekle resnične žrtve? S čim levica legitimira svoje prioritetno prisvajanje premoženja? Levica se ne sklicuje na nič, ampak prazni korita samoumevno kot upravičeno dediščino zaslužnih očetov, ki so povzročili obžalovanja vredne »tragične dogodke« in morda še s tem, da se – kako tipično ideološko - predstavlja kot »ljudstvo«. To je dvojna zloraba žrtev.

Dalje beremo: "...odnos levice do preteklosti je benigen in večino časa ignorira tudi vse tisto, kar je v njej navdihujočega". Pomeni to, da levica ignorira "navdihujoče" dosežke socializma? Morda. Naj konstruktivno in demokratično uporabi navdihe v prid delavstva. Kaj pa še ignorira? Benigno ignorira tiste "tragične povojne dogodke",  ki jih desnica baje "zlorablja". Levica noče videti lastne zlorabe, zato jo motijo pričevanja o njej na RTV.

Zvajanje desničarskega sentimenta na boj za materialne vire, oblast in lastnino, je pristransko poenostavljanje in omalovaževanje globlje upravičenosti tega čutenja. Levica je tista, ki se je okoristila z revolucijo, ki je še vedno ni obsodila, in ki nastopa proti spravi. Zavzema se za ohranitev spomina na svojo nedvomno svetlo preteklost osvobodilnega boja in za pozabljenje zločinov revolucije. Te zločine z besedami obžaluje, dejansko pa ni obsodila ne revolucije kot njihovega vzroka, ne izvajalcev eufemistično preimenovanih pomorov, zapornih kazni, mučenj, pregnanstev in razlastitev. Uživa dediščino vsega tega in to ideološko opravičuje z bojem proti medvojnim »izdajalcem«, po potrebi pa izumi tudi sodobne.

Pobalinski "jebeno več nas je" novinarskih krogov izraža samozavest enoumnega duha opravičevanja zločinov na začetku boja za premoženje, njihovega omalovaževanja, olepševanja in odrivanja 77 klafter od nas. Ogorčenje nad nadaljevanjem tega proglaša kolumnistka za koristolovstvo.

Nespravni duh enoumja je zdaj prepleskan v "večinsko bitje srca na levi", ki sploh ni večinsko. Levičarske stranke so ob 30 odstotni volilni abstinenci (ki se jo kar odmisli ob navdušenju nad »zgodovinsko visoko volilno udeležbo«) skupno prejele okoli 36 odstotkov glasov volilnih upravičencev (ne udeležencev volitev), desničarske pa okoli 25 odstotkov. Samo dobrih deset odstotkov več je tako imenovanih levičarjev, precej manj od polovice. Štiriinpetdesetim odstotkom slovensko srce ne bije na levi. Abstinenti niso bili navdušeni nad volilno ponudbo ne levih ne desnih, še nad svobodo ne.

Ta sestavek sem poslal kot pismo urednici Dela 6. 6. 22, ni bilo objavljeno.