Ob dnevu samostojnosti in enotnosti sem razmišljal o tem, kako Slovenci doživljamo in uresničujemo ti vrednoti. Obe sta nam ljubi,
a zdi se, da je prva samostojnost, potem pa enotnost. Samo v samostojnosti smo
lahko enotni. Ne moreš biti enoten, če nisi sam na svojem; če nekaj deliš
z drugimi. V prejšnji državi smo si državo delili z drugimi, kulturno
drugačnimi, manj razvitimi itd. Zato smo hoteli biti samostojni. Ne moreš biti
enoten, če je zraven tebe še drugi, čisto drugačen. Saj to bi bilo smešno.
Tedaj sta dva, sta razdeljena: jaz in on. Če si razdeljen, si razcepljen, si
razklan. Si shizofren, bolan. Narod, ki ni enoten, je bolan.
Vendar ni vsaka enotnost prava enotnost. Imamo svobodno, tako rekoč
plebiscitarno enotnost in prisilno enotnost, ki ji rečemo enoumje, komunistično
enoumje. Kako doseči plebiscitarno enotnost? Ko smo glasovali za samostojno
državo, ni bilo težko doseči plebiscitarne enotnosti. Kaj pa če bi glasovali za
novo nuklearko? Ali pa za uvedbo verouka v šole? To ne bi šlo. Ne bi dosegli
svobodne, plebiscitarne enotnosti.
Kako premagati razcepljenost in se poenotiti? Težava je v tem, ker to pomeni
poenotenje v mišljenju in namerah. Poenotenje je enoumje. Enoumja pa nočemo. Do
osamosvojitve smo bili namreč prisilno poenoteni v enoumju. V samostojni državi
ni več enoumja: desni mislijo drugače kot levi. To je za obe strani neznosno. V
resnici je težava: kako biti enoten, če ne misliš "enotno"?
Rešitev je na dlani, preizkušena; rešitev iz prejšnje države. Če hočeš biti
enoten, moraš biti samostojen. Prvi so z uresničevanjem enotnosti v samostojnosti,
začeli desničarji, kajti levičarji so bili samostojni še od prej.
Začelo se je s samostojnimi desnimi proslavami, nadaljevalo z desnimi zavodi.
Desničarski zavod za narodno spravo že imamo. Kaže, da gre za spravo desnih z
desnimi. Predlogi za take zavode se nadaljujejo. Tu je predlog za
muzej osamosvojitve, kajti gradivo o osamosvojitvi nikakor ne more biti v
Muzeju novejše zgodovine, ki je levičarski. Če hočemo imeti nepristransko
zgodovino, mora biti jasno strankarska: desna zgodovina, leva zgodovina. Predlagajo
muzej udbe. To bo moral biti desničarski muzej, saj bi levičarji to
organizacijo prikazali kot dobrodelno ustanovo za varovanje naroda in države.
Poleg vojaškega muzeja v Pivki, bo nujno ustanoviti muzej osamosvojitvene
vojne. V sedanjem muzeju je odločno preveč poudarka na NOB, so pa tam celo
eksponati iz razpadle Juge, cela jugoslovanska, to je, sovražna podmornica,
namesto naših osamosvojitvenih itd. Znana so prizadevanja za drugo republiko.
Sem za, samo ne vem, kje bi jo locirali, mislim geografsko. Morda bi se vendar
dalo iz te razdeljene države narediti vsaj dve ločeni, a v sebi enotni, enotni,
provizorično rečeno, Levo Slovenijo in Desno Slovenijo. Saj bi šlo. Na Severno
Makedonijo smo se kar navadili.
Zadnjič se je nekdo na TV pridušal, da Gorenjci zatirajo Štajerce in da bi
Štajerci morali imeti svojo Planico. Sploh so težnje Štajercev po samostojnosti
že dolgo znane in upravičene. Vsega ni mogoče rešiti ta trenutek, a glavno je,
da je volja.
Težava je v naslednjem. Ko bi se desni odcepili in ustanovili samostojno
državo, bi se med njimi pojavile razlike; bolj desni, desno desni, in manj
desni, levo desni, in vsa stvar bi se začela na novo. In tako dalje.
Zadnjič je nekdo, ki je nekaj časa živel nekje v zahodni Evropi, prišel na
noro idejo, da ne bi bilo treba ustanoviti nove, posebne samostojne države in
da bi se lahko zmenili desni in levi, pa Gorenjci in Štajerci, in ostali v
skupni državi. Je rekel, da ni treba, da mislimo in čutimo enako, da bi se
poenotili, pa tudi, da ni treba, da bi bili vedno enotni. Marsikaj se da doseči
tudi z volitvami, s preglasovanjem, pa z delno samostojnostjo, recimo v zvezi z
veroukom, da v enih šolah je, v drugih pa ne; ali pa, da je za ene v šoli, za
druge pa v cerkvi, pač po nagnjenjih ljudi. Je rekel, recimo, da je bilo pokristjanjevanje
nevernikov moderno za časa križarskih vojn, da pa zdaj tega ljudje ne bi
prenesli in da vodi v enoumje. Menda je celo papež rekel, da so tudi neverniki
ljudje in božji otroci. To pomeni, da jih ni treba krščevati, ker so že božji. Je rekel še, ta naš migrant, da obstaja tam, kjer je
bil, nekakšna demokracija, tako je rekel, demo-kracija, kjer levi in desni
sprejmejo pravila, kako se bojo pogovarjali, če hočejo skupaj živeti. Imajo
"parmalent", ki je včasih kot prava judovska šola, ampak na koncu se
le zmenijo tako, da je približno prav in da je nekakšen red in da ljudje ne
trpijo preveč. V bistvu gre tako, da so enkrat na oblasti levi, drugič pa
desni, če jih izvolijo ljudje. In takrat lahko tisti, ki so na oblasti, delajo
po svoje, drugi jih pa kontrolirajo, če se držijo zakonov; ne kar počez po
svoje in samo zase. Je zanimivo, da ljudje to kar tolerirajo. To je včasih
smešno: enkrat na državnih proslavah igrajo rock in repajo, drugič pa žingajo
polke in valčke. Ampak zmeraj pojejo tudi skupno državno himno, le da jo včasih
pojejo cerkveni pevci, drugič pa filharmonični komorni zbor. Poslušalci pa vsi
pritegnejo in se počutijo kar enotni in ponosni, da imajo svojo državo.
Ja, če hočejo skupaj živeti... Se mi zdi, da bi pri nas eni in drugi že živeli
skupaj, če bi drugi enako mislili kot oni: če bi levi mislili kot desni in
desni kot levi. Eni in drugi se napenjajo, da bi oprali možgane drugim. Ne
prenesejo drugačnih v svoji sredi. Navajeni so, da se onim drugim sežge knjige,
izžene duhovne, se jih prekrsti, in tiste, ki se ne uklonijo, nazadnje pobije.
Vse to je zapleteno in včasih si res mislim, da bi bilo najbolje, ko bi kdo
udaril po mizi in rekel: tako bo, kot bom jaz ukazal in vsi bomo isto mislili.
Ampak potem bi bila to prisilna enotnost in enoumje, druge barve, a vseeno. Tega pa nočemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar