Ta vlada je prevzela posle v začetku epidemije, ki je ena največjih groženj narodu po 2. svet. vojni. Druga podobna grožnja je bila nadvlada večjega naroda. Tej grožnji smo se izognili. Pričakoval bi, da parlamentarna opozicija in državljani, ki nasprotujejo tej koaliciji, ne bodo ovirali ukrepov vlade, ki so izrecno namenjeni omejevanju epidemije in blaženju njenih posledic, ampak da jih bodo upoštevali in podpirali. Pričakoval bi, da bi vladi dovolili izvajati strankarske programe, v kolikor so sprejeti v koaliciji. V obeh primerih velja to "dovoljenje" v okviru ustave in zakonov. Parlamentarna opozicija in državljani lahko ves čas nadzorujejo, ali vlada spoštuje ustavo in zakone. To morajo početi. A to lahko počnejo tako, da ne ovirajo vlade pri vladanju in uveljavljanju njenih zamisli.
Desničarska vlada ima pravico uveljavljati svoj program in svojo ideologijo. Hkrati pa ima opozicija, parlamentarna in zunajparlamentarna, pravico, da protestira, in dolžnost, da odkriva morebitne nezakonitosti.
Kaj to praktično pomeni? Vlada ima, na primer, pravico zasnovati državno proslavo po svojem okusu in v skladu s svojo ideologijo, tako kot je to storila ob lanski proslavi državnosti. Tisti, ki jim taka proslava ni všeč, lahko to izrazijo na vse zakonsko dopustne načine, ne smejo pa s protesti motiti predstave, ali sabotirati njene priprave in izvedbe. Vlada ima pravico nastavljati svoje kadre in odstavljati tiste, ki ji niso po volji, če pri tem ne krši zakonitih postopkov in pravic teh zaposlenih. Obžalujem, na primer, da je vlada zamenjala nekatere očitno uveljavljene in uspešne direktorje kulturnih zavodov s svojimi, po navedbah strokovno pristojnih, manj kvalificiranimi kadri. Vsakdo, ki tem zamenjavam nasprotuje, ima pravico, da to javno pove in zagovarja svoje stališče. A če se izkaže, da vlada ni kršila zakonov, bodo zamenjave pač obveljale. Vsi zamenjani imajo pravico do individualnih tožb. In če so lamentacije utemeljene, se bo začela delati škoda. Če niso utemeljene, bodo morda uvedene koristne inovacije. (Slednje se mi sicer glede na argumentacijo dr. Luthra v SP Dela 31.12.20 ne zdi verjetno, je pa načelno možno, saj ne gre vsem kadrom desnice pripisovati nesposobnosti že samo zato, ker so na desni.)
Stranke, ki so v vladi, imajo pravico uveljavljati svojo identiteto. Po svoje bi si želel, da bi vendarle enkrat videli, kakšna bi bila ta republika, če bi se uresničila desničarska ideologija v kulturi, recimo. Morda je to tvegano, morda bi prišlo do nepopravljive škode, do nazadovanja in razpada dobro delujočih zavodov, za kar so navedeni prepričljivi razlogi. Če se to nakazuje, je seveda možno vlado ustaviti in jo zamenjati, če obstaja politična volja. Povsem možno je, in se že kaže, da bo pretirano vztrajanje pri identitetni politiki (katere primer je čivk v podporo Trumpu) bumerang za vlado. Uveljavljanje te ideologije in politike se bo maščevalo, če ne prej, pa na naslednjih volitvah. Vsaka indoktrinacija je dolgoročno bumerang. Ljudje se naveličajo. Po drugi strani pa prav ta moja hipotetična želja po razodetju desnice razkriva, da je, po mojem, v desničarski tožbi o “kontinuiteti” ali prevladi liberalizma nekaj resnice. Možno je, da bi desničarska vlada prinesla kaj dobrega, kar bi se uveljavilo kot trajna vrednota. Morda je s to možnostjo v pregretem ozračju, ki spodbuja skrajnosti, povezano preveliko tveganje. A nisem prepričan, da so mnoge institucije in organizacije, ki so po dolgem obdobju liberalne vladavine sedaj prisesane na državni proračun, res tako nepogrešljive in koristne. Kot tudi nisem prepričan, da za silnimi protesti ne tičijo tudi kruhoborski interesi po obdržanju sedanjih položajev.
Mislim, da sploh še nismo zares poskusili, kaj pomeni imeti desničarsko vlado, ki bi uspela uveljaviti svojo identiteto. Mislim tudi, da bi to veljalo poskusiti, če tveganje ni preveliko. Taka uveljavitev bi prispevala k umiritvi skrajnosti pri odločitvah vlade, ki se srečuje z močno in množično opozicijo. Manj ogrožena desnica bi se lažje soočila z realnostjo sedanjega sveta, s svojo realno težo v volilnem telesu in ublažila svoja pričakovanja in skrajnosti. To bi prispevalo k umiritvi nasprotij med vlado in opozicijo ter s tem k bolj umirjenemu in uravnoteženemu parlamentarnemu in političnemu življenju sploh. Bojim se, da je strah pred desničarsko represijo projekcija, ki prikriva dejansko dolgotrajno večinsko liberalno nadvlado. Morda so to blodnje slabo poučenega o mračnih silah zla, kaj vem; morda sem pa že kuhan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar