Zakaj nismo zavrli drugega vala epidemije?

Sašo Dolenc, čigar prispevke zelo rad preberem, se v zapisu na Kvarkadabri sprašuje, zakaj se je Slovenija tako slabo izkazala v drugem valu epidemije. Odgovor vidi v navideznem, papirnatem in kaotičnem ukrepanju oblasti, rešitev pa v ciljanem odrejanju izolacij in karanten okuženim. Ti se sedaj, kot je odkrilo hitro testiranje, v prevelikem številu svobodno sprehajajo, hodijo v službo in po opravkih. Dolenc sicer ne navede, da je z vsemi ukrepi uspelo sploščiti krivuljo širjenja okužb, kar kaže na to, da nismo popolnoma odpovedali. Kljub temu je njegov nasvet razumen, upoštevanja vreden. Je pa pristranski, enako pristranski kot pri veliki večini drugih komentatorjev:  kriva je oblast, ker ne zna ukrepati.

Meni je bilo od samega začetka epidemije, ko so pojasnili naravo virusa, bolezni, epidemije in svetovali štiri preproste varovalne higienske ukrepe, jasno, kako je s tem. Od tedaj te ukrepe dosledno upoštevam in čim manj hodim po opravkih; izjema je vsakdanji sprehod po čim manj obljudenih ulicah in poteh. S tem zmanjšam tveganje za okužbo na najmanjšo možno mero, kolikor je v moji moči. Vsakdo sam lahko učinkovito preprečuje, da bi se okužil sam in da bi okužil druge. Nobeno sklicevanje na vladne prepovedi in dovoljenja ni potrebno. Če vlada nekaj prepove, upoštevam prepoved, sicer sledi globa. Če vlada nekaj dovoli, razumem to kot dovoljenje, ne kot zapoved. "Lahko se družite po šest sorodnikov", ne "morate se tako družiti"; "lahko snamete masko", ne"morate jo sneti". To pomeni, da novega leta nismo praznovali v družinski šesterici oziroma osmerici. Edina zares neprijetna težava so asimptomatska okuženost in asimptomatski prenašalci. Ljudje grejo v službo, ker ne vejo, da so okuženi in tako širijo okužbo. Tega tudi ciljani karantena in izolacija ne moreta preprečiti, ker cilja ni mogoče odkriti, če se sam, prostovoljno ne razkrije s testiranjem.

Vlada je v začetku drugega vala ukrepala prepozno, kot je takoj tedaj opozoril dr. Ihan. A tudi odgovor predsednika vlade je bil smiseln: Če bi takrat, ko je bilo še poletje, uveljavili zaporo, bi ljudje mislili, da smo nori. Število okuženih je pa iz dneva v dan z varljivo majhnega števila naraščalo eksponentno. Mislim da je prepozen odziv, do katerega je prišlo, ker se je vlada bala (nespametne) reakcije ljudi, osnovni razlog za razširitev epidemije.

Z razvojem epidemije je postalo jasno, da je poleg virusa samega najbolj škodljiva selektivnost bolezni. Mlajši obolevajo in se izmažejo, starejši umirajo. Zato se nekaterim mlajšim ne zdi potrebno upoštevati ukrepov in se s sorazmerno majhnim tveganjem družijo, okužijo in prebolijo "gripco". 

Namesto, da se zaganjamo v vlado, ki jo zaničujemo, in ji, paradoksno, hkrati pripisujemo nadčloveške sposobnosti diktatorskega in, po drugi strani, možnost  pozitivnega, urejevalnega nadzora, pometimo pred svojim pragom. Za širjenje bolezni je v prvi vrsti kriva njena narava, narava mutirajočega virusa, potem vsakdo od nas in nazadnje vlada. Vrstni red ni obraten. Le redko kdo se zamisli nad brezglavim zaletavanjem v vlado (človek se sprašuje, na kateri strani so ovce in ovni, kje je varna večina v toploti črede), zaletavanjem, ki po mojem razkriva otročje nezrelo upornost in politično histerijo namesto zrelega, samostojnega mišljenja in ravnanja.