Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija.
Uvodnik v sobotni prilogi Dela (30. 10. 21) zvrača vso krivdo za sedanje stanje v državi na Janševo vlado. Temu ugovarjam. 1. Ni res, da je država pod to vlado "dosegla dno". Država in gospodarstvo kljub epidemiji delujeta. Nezaposlenost je nizka. Krediti v sorazmernem znesku ne presegajo povprečja EU in se odplačujejo s perspektivo znižanja dolga. Ljudje dobivajo plače ali kompenzacije. Posamezni resorji izvajajo razvojne projekte (drugi tir, karavanški predor, digitalizacija, samooskrba, obnovljivi viri itd.). Na leto izide impresivno število izvirnih knjig. Le zdravstvo je na robu zmogljivosti. 2. Uvodničar sam ugotavlja, da demokratična ureditev s tremi stebri oblasti in svobodnimi mediji deluje v okviru ustave. Parlament, naj bo opozicija v njem in zunaj njega še tako nezadovoljna z njim, deluje. Ni razpuščen, za predčasne volitve ni dovolj politične volje. 3. Za nekaj, kar je po oceni svetovnih medijev značilno tudi za vse druge vzhodnoevropske države, ki so preživele tak ali drugačen socializem, kar torej ni specifično slovensko, ne more biti po 30 letih različnih vlad odgovorna ta vlada. Slovenska specifika je, da nezaupanje v vlado izvira iz medvojnega bratomornega spopada in delitve na »komuniste« in »kvizlinge«, ki se je ohranila v ozadju sodobnejše delitve na »liberalce« in »konservativce«. Prizadevanje za spravo je bilo zavrnjeno. Zdaj imamo opraviti s posledicami te nespravljenosti med politiki, katere drugo ime je nesodelovanje in izključevanje. 4. Ne države ne vlade ni mogoče enačiti z Janezom Janšo. Njegov slog "vladanja" v resnici presega meje običajev in tudi dobrega okusa, tako da se je z očitki, ki letijo na ta vidik njegovega ravnanja, mogoče strinjati. Tudi občutek osramočenosti pred svetom je mogoče deliti, a predvsem zaradi stanja epidemije. Bruseljski politiki so tudi strankarski, in ni posebnega razloga, da bi morali z vsemi in vedno ravnati v rokavicah (saj nismo hlapci, kajne?). 5. Vsaka stranka, ko pride na oblast, ima pravico izvajati svojo strankarsko politiko. Mar bi Levici, če bi prišla v vlado, tudi očitali, da uvaja stalinizem in ne bi dopustili možnosti, da si prizadeva za uveljavitev nekaterih značilnosti socializma, ki tudi ni vsem po volji?
Bistveno
vprašanje je zaupanje. Za zaupanje sta odgovorni obe strani; v spiralo
nezaupanja zdrsneta obe. Slepa ulica čaka ene in druge. Izvirno nezaupanje
v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi
volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To
nezaupanje je razglasila sedanja opozicija. Njena prioriteta ni bilo
sodelovanje z vlado v boju proti epidemiji ampak padec vlade. Pri tem so jo podpirali
strankarski mediji in opozicijski del civilne družbe, ki se izdaja za
"ljudstvo". Tudi Janši boj z epidemijo, kot kaže, ni bil prioriteta;
pretiraval je s "čiščenjem" liberalcev in levičarjev v državnih
organih, kar je ob njihovem sovražnem odnosu do njega razumljivo. Uveljavljal
je svojo strankarsko politiko, do česar ima vso pravico, bi pa vendarle moral
upoštevati izjemne okoliščine, ko ni čas za to.
Opraviti
imamo z družbenim konfliktom, ki se namesto v parlament, ki je v demokraciji
namenjen reševanju konfliktov, zanaša v institucije, v civilno družbo, na
družbena omrežja in na ulico. Zaupanje se med drugim vzpostavi tako, da se na
nasprotnikove poteze ne odzovemo po načelu "zob za zob", ampak da mu
kak zdrs spregledamo; da ne poudarjamo nasprotnikovih napak; da se trudimo za
neposredno, spoštljivo komunikacijo z njim; da pokažemo voljo za sodelovanje,
čeprav ponudba ni takoj sprejeta; da s svoje strani dosledno izvajamo priporočene
ukrepe in k temu javno spodbujamo svoje pristaše. Nobena stran se ni trudila na
ta način vzpostaviti zaupanja. Zato ne zvračajte krivde samo na vlado.
Ni komentarjev:
Objavite komentar