nadaljevanje vojnega trpljenja in nevarnost evropske ali svetovne morije. Razumem
Spomenkino osebno prizadetost zaradi njenih izkušenj z vojno in izgub svojcev v zadnji
svetovni vojni. Pridružujem se ji v želji po miru in v mnenju, da ima Ukrajina pravico do
samoobrambe. Ima tudi pravico do neodvisnosti od ruske nadvlade, bi dodal. Rusko kulturo cenim in želim si, da bi bila Rusija nekoč del demokratične Evrope od Atlantika do Pacifika in da bi se Francozi in Nemci morali učiti cirilice, že vedo zakaj. – S trditvami kolegice Spomenke pa se ne strinjam.
Nam, ki se ne spoznamo na vprašanja vojaške in mirovne strategije, se zdi logično, da
kopičenje orožja pomeni vojno, ne miru. Pred časom sem zasledil nasprotno tezo, namreč, da oboroževanje ne vodi do vojne, ampak vzdržuje mir, ker se povečuje tveganje poraza pri obeh nasprotnikih. To naj bi dokazoval razvoj v svetu po drugi svetovni vojni. ZDA in SZ sta nakopičili dobro zalogo nuklearnega in konvencionalnega orožja, vendar smo vse do zdaj živeli v miru. Ni prišlo do spopada med njima. Bila je "hladna vojna" in bile so "lokalne" vojne, v Afganistanu, Čečeniji, Iraku itd., v katerih so vedno veliko močnejši (Rusi ali Američani) napadli šibkejšega. Bi ga napadli, če bi imel ta močno vojsko in oborožitev in podporo zaveznikov? Čemu ima Slovenija svojo vojsko in zaveznike v Natu?
S sedanjim oboroževanjem skuša Evropa nadoknaditi zaostanek, ki je morda odločilno
pripomogel k odločitvi Putina, da napade Ukrajino. Predvsem nemška politika je bila
pretirano zaupljiva do Putina, kar plačuje zdaj z gospodarskimi težavami. Sam verjamem, da se oborožujemo, da bi preprečili širši ali ponovni napad Rusije in povečali pogajalsko moč Ukrajine nasproti Rusiji do sklenitve vzdržnega miru. Pogajanja se ta čas nadaljujejo.
Druga problematična teza, ki prikazuje Rusijo kot miroljubno žrtev, je: "V vsej zgodovini Rusi niso napadli Evrope, so jo pa obranili pred Napoleonovo in Hitlerjevo vojsko." Rusija je pod Petrom Velikim napadla Švedsko (1700); skupaj s Prusijo in Avstrijo si je prisvojila del Poljske (1772-75); v napoleonski vojni so ruske, pruske in avstrijske sile pod poveljstvom carja Aleksandra vkorakale v Pariz (1814) (Putin je prav zdaj ponovil grožnjo); v prvi svetovni vojni je Rusija napadla Avstroogrsko, med drugo svetovno vojno pa Finsko. V obdobju Sovjetske zveze je zatrla vstajo na Madžarskem in "češko pomlad". Zdaj skuša Putinova Rusija zatreti ukrajinsko pomlad.
Tretjič. Res je, da "Zahod" (ZDA, NATO, EU, OVSE) ni sprejel varnostnih zagotovil, ki jih
je zahteval Putin in je odločanje o tem prepustil posameznim državam. Tako se npr. Švedska in Finska nista vključili v Nato. Ostale države vzhodne Evrope pa so se paktu pridružile. Glede Ukrajine je Zahod še zdaj zadržan; čeprav je napadena, še ni v paktu. Je pa Putinov napad povzročil, da sta se paktu pridružili Švedska in Finska. Ne čuti se ogrožena samo Rusija ampak tudi njene sosede in države, v preteklosti zasedene od Rusije. Kaže, da bi se Rusija čutila varno samo, če bi nadzorovala vse območje nekdanje SZ z vzhodno Evropo do nekdanje železne zavese. Ker Putinove varnostne zahteve niso bile sprejete v obliki, kot je zahteval, se ni pogajal, da bi iztržil več, ampak je napadel Ukrajino, da bi odstranil nepokorno vlado. To pomeni, da so bile njegove zahteve ultimat. "... namen sprejeti v Nato tudi Ukrajino"; je pomenil prekoračitev "rdeče črte", piše S., čeprav ta namen še vedno ni uresničen, se pa zaradi Putinove agresije veča verjetnost, da bo.
Četrtič: "Položaj petmilijonske brezpravne ruske manjšine v Ukrajini je ukrajinska oblast (pod Zelenskim!) "reševala" s prepovedjo ruskega jezika in kulture ter z vojsko in bombardiranjem lastnih (ruskih) sodržavljanov." Pripadniki ruske manjšine so državljani Ukrajine, uživajo enake pravice kot drugi državljani, zanje veljajo isti zakoni, isto pravo; zakaj torej "brezpravni"? Niso pa "večpravni". Pred "majdanom" je bil sprejet zakon o jeziku (2012), ki je dovoljeval uporabo ruščine kot regionalnega jezika v regijah, kjer je bila večinsko govorjena in je bila dejansko drugi uradni jezik. Po "majdanu" je vlada omejila uporabo ruskega jezika, uzakonila ukrajinski jezik kot edini uradni jezik in omejila uporabo ruščine v šolstvu. Leta 2019 je bil sprejet zakon o ukrajinskem jeziku kot edinem uradnem jeziku, ki je dodatno omejil uradno uporabo ruščine. Te omejitve so izzvale nezadovoljstvo rusko govorečih, toda taka vprašanja se ne rešujejo z vojno intervencijo matične države. Prepričan sem, da bi Ukrajina vprašanje ruščine in ruske manjšine uredila podobno, kot so to uredili v baltskih državah, v katerih živijo Rusi, če ne bi prišlo do ruske agresije. Celo vprašanje področij z rusko večino in morebitno odcepitev od Ukrajine bi lahko uredili mirno, če ne bi Rusija podpihovala separatistov in jih vojaško podpirala. To počne, ker ji ni uspelo zamenjati vlade v Kijevu. Zaščita manjšine je pretveza za osvojitev nekdanjih ključnih gospodarskih regij, ki bi jih nadzorovala, če bi imela Ukrajina vazalno vlado, in pretveza za morebitno razširitev vojne, katere namen bi bila vrnitev Ukrajine pod nadvlado Rusije, podobno kot je ruska »zaveznica« Belorusija.
Petič. Vojna v Ukrajini ni "nadomestna vojna", ni "posredniška vojna". Je vojna Ukrajincev
za osamosvojitev Ukrajine od ruske nadvlade. Je eksistencialna vojna Ukrajincev. To je zdaj
popolnoma jasno. Domnevno orodje ameriškega imperializma, predsednik Zelenski, se je
svojemu domnevnemu šefu Trumpu uprl: "Ne igram kart". S tem je jasno povedal, da je ta
vojna vojna Ukrajincev za svoboden obstoj, da pa, ko je kasneje "pokleknil" in stokrat izrazil hvaležnost Ameriki, pač potrebuje pomoč do zmage. Zmaga pa je v tem primeru predvsem ohranitev samostojnosti Ukrajine, morda za ceno okupiranih ozemelj.
Šestič. Čudi me naslednja misel: "Da bi se slovenski vojaki borili v Ukrajini in najbrž tudi na ruskih tleh z ruskimi vojaki, je čisti absurd!" Zakaj? Je posredi "slovansko rodoljubje"
rusofilstvo, občudovanje Putinovega režima? Slovenski vojaki so se ob osamosvojitvi borili
proti "bratom Srbom", ki so jim hoteli preprečiti osamosvojitev in jih podrediti »komandni
naciji«. Zgodovinski narodni sovražniki Nemci pa so nam pri njej pomagali. Naši prostovoljci so se v Španiji borili za republiko. Kaj je absurdnega pri tem?
Sedmič. Tu je še vprašanje o zagotovitvi sredstev za oboroževanje. Ob mirovniško intoniranih razpravah o tem (pri tem naslovljenka nima nič), mi na misel prihaja nespodoben slovenski rek, ki pravi, da ne moreš istočasno stisniti in spustiti. Ali se bomo oborožili, ali pa bomo zgradili železnico. Seveda se lahko tank prepelje po železnici, a železnica nekako ne spada k pojmu "oborožitev". Od kod bomo vzeli? Mislim, da bi se morali držati osnovnega načela, da ne bomo jemali od družbenih služb, upokojencev in tudi ne od nevladnih organizacij. Tu je Spomenkin ukor Rutteja upravičen. Mogoče bi denar za izgradnjo pokritega smučišča preusmerili v vojno industrijo.
Mir se lahko zagotovi z orožjem, tudi če ga ne uporabimo. Predvsem pa naj bi ga zagotovili z diplomacijo. O tem je v sedanjem hitenju premalo govora, moralo pa bi biti enako, če ne bolj pomembno. Evropa si mora pridobiti zaveznike drugod, če starim njena družba ni več všeč - in to hitro.
Objavljeno v SP Dela, 15. 3 .2025
Ni komentarjev:
Objavite komentar