Letos se nisem prav premišljeno lotil izbiranja knjig, da bi jih vzel s seboj na morske počitnice. Nisem želel preveč prtljage in sem se tolažil z mislijo, da imam tako ali tako v notesniku in na spletu veliko branja. Nekaj knjig sem le vzel s seboj, kakšno sem našel v kampu, odloženo na zidku ob umivalnici na voljo vsem, na ekranu pa nisem prebral nobene. Knjiga mi mora še vedno ležati v roki, da jo božam, ko jo berem.
Kozma Ahačič, KA: eseji 2020–2025, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2025. - To zbirko esejev oziroma kolumen sem dobil kot darilo za rojstni dan. Spodobi se, da jo preberem, čeprav ni ne napet roman ne priročnik za srečno življenje. Morda se bom naučil še kaj pravopisa. Avtorja sem kot bistrega in razgledanega, predvsem pa kot resnicoljubnega, spoznal v sedmerici modrih v Delu, poleg kakega televizijskega intervjuja. V tej lepo oblikovani in berljivi knjižici je zbral svoje eseje in kolumne zadnjih petih let. V njih se dotakne mnogih družbeno in človeško pomembnih ali vsaj zanimivih tem, preveč, da bi jih tu naštel. Rad ob vsaki temi pomeditira o kakem svojem priljubljenem glasbenem komadu in, seveda, doda kako jezikoslovno premišljevanje, od literarno-zgodovinskih do pravopisnih. Če ne veste, kako pomembno je podpičje, berite Ahačiča. "... v Sloveniji potrebujemo čim več podpičij; čim več trenutkov, ko se ustavimo bolj, kot bi se ustavili ob vejici; ko si vzamemo ob nenehnem rohnenju družbenih omrežij čas za razmislek; a ko se hkrati ne ustavimo povsem; ko ne naredimo pike, ampak vemo, da bomo šli naprej; ker moramo." Zdi se mi, da sem na morju bral premalo pozorno; bom ponovil.
Agata Tomažič, Ušabti, Goga, Novo mesto, 2026. - To knjigo sem vzel s seboj, ker je sodobna slovenska, ker ima zagoneten naslov in ker se je znašla na seznamu del, ki naj bi jih prebrali naslednje študijsko leto v krožku književnosti na UTŽO. Ušabti so grobni pridatki v starem Egiptu, človeške figurice, ki predstavljajo služabnike umrlega pomembneža. V začetku so ob smrti faraona ali drugega velikaša pomorili in hkrati z gospodarjem poslali v onstranstvo tudi njegove služabnike. Ko pa je začelo zmanjkovati delovne sile za gradnjo svetišč, piramid in druge dejavnosti, so žive ljudi zamenjale figurice. To vam v knjigi pojasni dr. Baumgarten, ki je nekoč operiral tovariša Tita, in kot zdravnik spoznal več neuvrščenih afriških in bližnjevzhodnih držav, o čemer poučuje po njegovem precej nevednega kriminalista Roberta Obrha, ki je prišel raziskovat nenavadno izginotje lestve, s katero je že nekoliko dementni in osamljeni doktor plezal na podstrešje bloka, v katerem živi. Čemu? Preberite. Problematika družbene razslojenosti na "višje" in "nižje" in izgubljene lestve za vzpon.
Matjaž Lunaček, Jutranji opoji, Založba Pivec, Maribor 2024. - Pisca teh utrinkov ali črtic poznam na daleč kot strokovnjaka in ga, po tem, kar vem o njem, cenim, zato me je zanimalo, kaj piše. Poleg tega je bila njegova knjiga na enem prejšnjih knjižnih sejmov na voljo po res dostopni ceni. Ker ni debela, sem mislil, da bo lahka; pa ni. Tako da sem, jezen, ker ponovno nisem dojel, kaj je poanta, hudobno in krivično pomislil, da je največja odlika teh zapisov, da so kratki. Gre v večini za precej introvertirane meditacije, lepo ubesedene, a miselno in doživljajsko zahtevne. Morda nisem sprejel dejstva, da je vtis ali pomisel pač vtis ali pomisel in ne roman ali traktat. Z metaforami imam pa od nekdaj težave. Ampak, če prav pomislim: veliko utrinkov sem dojel in intuitivno "razumel", pa njihovega pomena in podoživetja ne znam izraziti z besedami. Mogoče slednje sploh ni njihov namen in bo pisec zadovoljen, da sem podoživel vzgibe njegove duše.
Karol Bunsch, Olimpija, CZ, Ljubljana, 1963. - Ja, kupil sem jo pred šestdesetimi leti in ne prebral - vse do zdaj. Najbrž sem pred davnimi leti začel, pa kmalu odnehal. Nisem se prebil skozi grška imena, ne samo oseb ampak tudi predmetov, skozi zapletene sorodstvene zveze in vladarske in poveljniške hierarhije. Pa me je počakala in prav je tako. Je odlična zgodba o mladosti Aleksandra Velikega, o njegovi materi Olimpiji in sposobnem a razuzdanem očetu, kralju Filipu. Pisec je Poljak, znan pisatelj, in ta knjiga je prvi del njegove trilogije o Aleksandru Velikem. Občudujem študioznost, podrobno poznavanje zgodovine in kulture, ki preseva skozi to zgodbo. Zdi se mi, da včasih na račun romaneskne napetosti.
To je vse slovensko branje. V kampu je lepa navada, da ljudje na zidek pred umivalnico odlagajo prebrane knjige, da jih lahko še drugi vzamejo in preberejo; včasih jih potem celo vrnejo nazaj na isto mesto. Ker so gostje v večini iz nemško govorečih dežel, se tam najdejo nemške knjige. Dve sem si izposodil.
Friedrich Orter, Himmelfahrten, Höllentrips. Ecowin, Salzburg 2008. - Prva taka gratis knjiga v mojih rokah je knjiga nagrajenega poročevalca avstrijske televizije ORF. Njen naslov bi za silo poslovenil kot "vožnje v nebesa in izleti v pekel". Pisec je pred več kot dvajsetimi leti poročal z bližnjevzhodnih bojišč, leta 1991 pa tudi o vojnah v Jugoslaviji. Poročal je iz Sarajeva in s Kosova. Znano je, da ga je takrat zaradi poročanja, ki se je Srbom zdelo pristransko - kako ne, če je hotelo biti objektivno - na tiskovni konferenci napadel generalmajor Milan Aksentijević, zaradi česar je moral reporter začasno prekiniti poročanje. Reportaže iz Pakistana, Iraka, Irana, Jordanije, Libanona, Turčije in drugod so zanimive, osebne, neposredne, hkrati pa pojasnjujejo politična ozadja spopadov. A ko sem pomislil, da se je vse to dogajalo pred več kot dvajsetimi leti in da je danes marsikje drugače, da, skratka, ni več aktualno, sem na polovici knjige nehal brati in knjigo vrnil, kjer sem jo vzel.
Robert Harris, Intrige, Taschenbuch, Heyne Verlag, München 2015. - Intriga ali Spletka (An Officer and a Spy) je zgodovinski roman znanega britanskega pisatelja takih romanov. Knjiga obravnava zloglasno Dreyfusovo afero v Franciji ob koncu 19. stoletja (1894–1906), ko je bil nedolžni judovski častnik krivično obtožen vohunjenja za nemško stran. Zgodba spremlja polkovnika Georgesa Picquarta, ki prevzame vodenje vojaške obveščevalne službe. Odkrije dokaze, da je Alfred Dreyfus nedolžen, obtožba pa "sfabricirana". Spopada se s klikami v lastni vojski in z antisemitizmom. Podpre ga Emile Zola s slovitim člankom "Obtožujem" (J'accuse). Po romanu je nastal film Romana Polanskega z naslovom J'accuse (2019).
600 strani debelo žepnico v nemščini sem predihal v nekaj dneh. Vse od gimnazije dalje nisem nikoli prebral nobene tako obsežne leposlovne knjige v nemščini (no, tudi strokovne ne). Starost skriva neslutene potenciale! Eden med njimi je korajža! (Pa nekaj več časa za branje.)
Tako. Mislim, da je bilo za mesec dni morskih počitnic dovolj branja, ne najlažjega - čemu naj bi bilo lahko?
Ni komentarjev:
Objavite komentar