Potovanje po Umbriji (2)

6. april 2019. Sobota. Dan drugi. Perugia - Todi - Deruta. 

Sinoči smo dan sklenili z večerjo v Chocohotelu v Perugi, kjer smo se nastanili. Choco-, ker je posvečen čokoladi, ki je nekakšen zaščitni znak Perugie. Vse v sobi je čokoladne barve, tudi ali predvsem posteljno pregrinjalo potiskano s "čokolado" v več jezikih in pisavah. Večerja s petimi hodi: predjed z narezkom prekajenih reči, prvi krožnik testenin, umbrijskih špagetov (umbricelli), drugi krožnik testenin; mikro-tanek odrezek telečje rolade s popečenimi nekaj koščki krompirja, čokoladna sladica. Nič solate, smo se hudovali. Ja, nimajo navade. Tako je pač v drugi deželi: druga hrana. Poplaknili smo z nekaj požirki okusne hišne črnine.

Zjutraj smo se napotili na ogled mesta. Doma sem si predstavljal, da je Perugia bolj ali manj v ravnini, zato je sledilo prvo presenečenje. Mesto zavzema pobočje in vrh griča, ki je na nadmorski višini nekaj manj kot 500 m. Odličen zrak. Gor sicer vodi cesta, a avtobus je raje ostal spodaj, mi pa smo ubrali drugo možnost: tekoče stopnice. Po več etapah tekočih stopnic smo se znašli v visoki, mračni, kamniti avli in hodnikih trdnjave Rocca Paolina, ki jo je v 16. stol. dal zgraditi papež Pavel III. Od nekdanje trdnjave so ostale le kleti papeške palače, kjer so danes v skrivnostnih hodnikih tu in tam postavljene skulpture. 

 

Iz tega podzemlja smo se skozi Porta Marzia, ki so del etruščanskega obzidja iz 3. stol. p.n.š., vzpeli v prijeten razgleden park, posvečen Giosueju Carducciju, znamenitemu pesniku.

Oh bella a' suoi be' dí Rocca Paolina

Co' baluardi lunghi e i sproni a sghembo!

O prelepa svojih dni Skala Pavelska

z dolgimi okopi in mogočnimi stebri!

Tu je pesnikova bista, parku pa gospoduje monumentalna skulptura velikega slikarja, peružana Pietra Vannuccija z nadimkom Perugino. S terase je lep razgled na strehe Perugie. Že tu sem opazil: v starem delu mesta ni strehe, ki bi izstopala po barvi ali kritini. Vse je v naravni barvi strešnikov. Nič vijoličastega, nič prosojno, zelenkasto plastičnega. kot pri nas. Nobene samovolje, strog red kar tiče arhitekturne dediščine. 

 

Znajdemo se pred palačo provincialne uprave, pred njo kralj "osvoboditelj", Viktor Emmanuel II, na konju, nasproti bus z napisom VOZIM NA METAN. Naslednji korak: Collegio di Cambio. To so prostori srednjeveškega ceha (gilde ali korporacije) bankirjev, ki si je v 15. stol. pridobila toliko moči, da so ji dodelili prostore v pretorski palači. V temnorjav les oblečene stene s klopmi ob straneh, po katerih so posedali finančniki in se posvetovali o vrednosti denarja in kreditih, so nad leseno oblogo skupaj s stropom okrašene s freskami Perugina, med njimi "Hrabrost in zmernost nad šestimi antičnimi junaki in Preudarnost in Pravičnost nad šestimi antičnimi modrimi. In še več takega in podobnega. Perugino je bil takrat na vrhuncu svoje slikarske moči. V bližini je Krstilnica (Capella del Battistero) s freskami drugih slikarjev.

 

Ko smo se spet znašli v bližini osrednjega trga, smo opazili razoglavega moža,  oblečenega v raševinasto kuto, skrbno sešito iz kosov jute, očitno meniha, bosonogega na kamnitem tlaku; zjutraj je bilo blizu ničle. Moji sopotniki so ga ogovorili. Govoril je dobro angleško, z nekaterimi v materinski italijanščini. Ko smo rekli, da smo iz Slovenije, je povedal, da je bil v Stični, da pozna Slovenijo. Ponujal je brošuro z naslovom O deželi Asiški in o Frančišku, o preroškem duhu (Dalla terra di Assisi e di Francesco lo Spirito di profezia). Dali smo mu nekaj drobiža vbogajme. Ko so se drugi že oddaljili, sem ga vprašal: Kako to, da ste bosi? Mrzlo je. - Faccio penitenzia, il mondo va male. Ah, pokoro delam, svetu gre slabo. - Kasneje, ko smo že prišli iz Narodne galerije, je možak na ves glas pridigal s terase stopnišča pred vhodom v Pretorsko palačo. Bil sem preveč oddaljen, da bi kaj razločnega slišal in razumel. Ja, svetu res ne gre dobro. Spomnil sem se na Savonarolo: penitentiam agite! 

 

Še korak do kapele San Severo s freskami Raffaela in Perugina. 

Naslednja ura je bila namenjena ogledu etruščanskega vodnjaka (Il pozzo etrusco). Z urejenega predprostora, kjer smo si lahko ogledali video o tem čudu etruščanske tehnologije, smo se skozi vrtljivo zaporo spustili v zgornjo komoro vodnjaka. Vodnjak je v celoti globok ali visok 37 m. Od tega je samo manjši del, dober meter nad zemljo v obliki dokaj običajnega vodnjaka ("štirne"). Del, ki je pod zemljo, se deli približno na pol: zgornji del zavzema kamnita, obzidana komora premera 5 m, približno na ravni kletnih prostorov palače. Tam so tudi uredili "most" za obiskovalce, ki jo prečka. Spodnji del, "cev" ima premer 3,5 m in sega do globine še kakih 15 m. V vodnjaku je voda - videli smo gladino - ki priteka iz treh podzemeljskih izvirov. Posebno umetelen je strop ali streha komore, tik pod površjem. Držijo jo prečni nosilci iz travertina, spojeni s premišljenimi rezi na suho, brez kakršnekoli malte. Vzdržali so kakih dva tisoč tristo let. Kako so vedeli, kje kopati; kako so kopali, kako zidali, kako so uredili zajemanje vode?

 

V Narodni galeriji Umbrije (Galleria Nazionale della Umbria) je stalna zbirka slik, oltarnih slik - diptihi, triptihi, poliptihi: Benozzo Gozzoli, Piero della Francesca, Beato Angelico, Verrocchio, Mantegna, potem vrsta imen, ki nam, nepoznavalcem, nič ne pomenijo, pa seveda Perugino in Pintoricchio, Umbrijca, Peružana. Religiozna vsebina, vse mogoče svete osebe in zgodbe. Preveč za eno uro. Spodaj je priložnostna razstava, katere naslov se mi je zdel na prvi pogled zagoneten Bolle di sapone. Razvozlam: milni mehurčki. Poglejmo. Kako sijajna ideja! Kako so slikarji, od kadar pomnimo, znali naslikati milne mehurčke. Vrsta slik, na katerih so upodobljeni prizori spuščanja milnih mehurčkov. Očitno so jih otroci spuščali od nekdaj. Zato, da naslikaš milni mehurček, je potrebno nekaj veščine. Kako jim je uspelo? Z modernim slikarstvom se upodabljanje milnega mehurčka neha, kajti ni več okrogel prozoren mehurček ampak kub ali kakšna drugačna vijuga. Sploh pa nezanimiv predmet. Najbolj zanimiva se mi je zdela slika, ki prikazuje družino Isaaka Newtona. Newton sedi za pisalno mizo s svojimi spisi, sinček pa v materinem varstvu spušča milne mehurčke. Skozi lepo gotsko okno pade na mehurček sončni žarek in mehurček zablesti v mavričnih barvah. Aha-Erlebniss! Isaaku se posveti: lom svetlobe, disperzija svetlobe - njegova teorija optike je rojena! 

Nimava več moči, da bi vstopila v katedralo. Sedeva na nadzidek ob njej in pomalicava. Kasneje, ko nam sopotniki opišejo, kakšna je, nama je žal. Ob osrednjem vodnjaku se zberemo za odhod. Dol se peljemo z mini-metrojem. Njegova proga je dolga okoli 3 km. Po njej vozi okrog 25 samovozečih vagonov, dolgih 5 m, za 25 oseb. Metro ima sedem postaj.Tehnično je pravzaprav vzpenjača, podobna kot na naš Grad. Urejena je pa prav imenitno. S tekočimi stopnicami in mini-metrojem so Peružani učinkovito preprečili nadomestili promet v središču mesta.

Nekaj kilometrov iz Perugie se ustavimo ob etruščanski grobnici družine Volumni (Ippogeo dei Volumni). Po stopnicah, ki vodijo v globino, se spustimo v grobnico: osrednji prostor in nekaj stranskih sob. Zdaj je prazno; kar je bilo ohranjenega notri, je po muzejih. Zgoraj so v prostoru okrog stopnic razmeščene kamnite žare z reliefi. Nekdo je to raziskoval, klasificiral žare in jih opremil z nalepkami različnih barv. Mnoge od razstavljenih žar imajo zunaj izklesane reliefe, ki prikazujejo junaške prizore iz življenja pokojnika. Nad stopnicami lesen strop, rekonstrukcija etruščanskega vzorca. Svet, ki ga ni več. je pa bil, tako resničen kot naš.

   

Todi je mesto kakih 40 km južno od Perugie v smeri proti Terniju. Tam so glavna znamenitost iz časa Rimljanov podzemske cisterne za vodo, ki so jih odkrili nedavno in usposobili za ogled. Menda so se tam naseljevali rimski veterani, odsluženi vojaki. Hiše naj bi postavili na obeh straneh blago zaobljene doline. Ob obeh robovih doline, vzhodnem in zahodnem, so sezidali dve vrsti cistern. Vsaka cisterna je bila dolga 8 m, široka 3,5 m in visoka slabih 8 m. V vrsto so postavili po 12 cistern, tako da je vrsta dolga do 100 m. Zidali so tako, da so zdrobljeno okoliško kamnino vezali z v prah zdrobljeno vulkansko kamnino, "pozzolano", pomešano z vodo. To je dalo malto, ki je dobro vezala, tako da so cisterne zdržale do danes. Marsikatera je potem služila kot temelj hiše. Ko so sezidali vse cisterne, so prostor med njimi, dolino, zasuli in vse izravnali. Tako je nastal sedanji trg. Bili smo v eni teh delnih cistern. Dobro držijo.

Todi je znamenit tudi kot rojstni kraj enega prvih italijanskih pesnikov, Jacoponeja, pesnika verskih hvalnic, Laudi. Kakih 90 so jih nedvomno pripisali njemu. Njegov spomenik je ob poti k drugi znamenitosti, to je gotska cerkev sv. Fortunata iz 12. stol. S ceste je videti pročelje - vsaj meni se je zdelo - kot kake moderne cerkve. Notranjost pa je po obliki obokov in stebrov gotska, a bela in svetla.

 

Nazajgrede smo se ustavili še v Deruti, mestecu z lončarsko tradicijo, kajti tu okoli je veliko dobre gline. Kar ob cesti je lončarska delavnica s trgovino. Tu izdelujejo znamenito majoliko. Prepričan sem bil, da je "majolika" pristen slovenski izraz, kajti kako bi drugače mogla ob tuji besedi nastati tako ganljivo vzpodbudna pesem, kot je Majol'ka bod pozdravlena, majolka, majolka, majol- majol-čica. Pa ni slovenska. Tehniko izdelovanja lončenih predmetov so iz španske Majorce prinesli v Italijo, kjer zdaj pravijo, da delajo lončevino v slogu "majolica". Majolika torej ne pomeni posebno oblikovanega vrčka za vino, ampak glazurno tehniko. Na lončene predmete nanesejo posebne vrste lošč, ki jim da bleščečo površino. Vsega je polno, od ploščic s slikami in napisi, preko krožničkov do različnega posodja. Naši arhitekti so rekli, da je vse skupaj kič. No, zunaj so bile vrtne posode za rastlinje, nepološčene. Tisto je bilo videti kar spodobno. Od našega pomena besede "majol'ka" seveda ne odstopamo.