Kar se mi je zgodilo po tokratnem potovanju, se mi še ni zgodilo. Ko sem prišel domov, se mi je vse pomešalo: trgi, cerkve, galerije, freske, fontane, vodnjaki, večerje, žičnice in tekoče stopnice, bari in kapučini, trdnjave, nadvozi in podvozi, imena krajev, znamenitosti in znamenitih. Kje smo bili, kaj sem doživel? Ko sem danes to omenil moji sošolki na tretji univerzi, vrstnici, je rekla: Meni tudi. To mi je bilo v olajšanje. Že štirinajst dni z muko spravljam skupaj podatke, spomine, občutja. Ne vem, kaj bo nastalo. Rad bi povedal, kje smo bili, kakšna je ta dežela in kaj smo doživeli. Kaj sem doživel? Boh pomagaj, da si prikličem v zavest, ne da bi preveč prepisoval wikipedijo. Ves čas sem fotografiral. Fotke so razvrščene po času posnetka; to mi je v veliko pomoč. Nekaj sem si zapisoval v zveščič; ne dovolj, ker sem mislil, da si bom itak zapomnil. Ja. Čemu sploh? Ker nočem, da bi kar tako utonilo v pozabo. Rad bi postavil nekaj klicajev.
5. april 2019. Dan prvi. Ljubljana - Bologna - Castiglione del Lago (Trasimeno) - Cortona.
Trazimensko jezero. Bitka pri Trazimenskem jezeru. Ko smo se o nameravanem potovanju pogovarjali v skupini tečaja italijanščine, sem zinil, da so tam Rimljani premagali Hanibala. Bilo je seveda obratno. Ponovimo. Druga punska vojna. Hanibal je prekoračil Alpe in se namenil nad Rim. Uspešno napreduje. Rimljani doživljajo poraz za porazom (Ticino, Trebia). Rim je treba ubraniti. Hanibalu na pot naj bi se postavila vojska pod dvema konzuloma. Eden od njiju je plebejski konzul Gaj Servilij. Vase zaverovan, nepremišljen, ambiciozen možak. Najbrž si misli: Pokazal bom patricijem, kaj zmore navaden plebejec. Z dvema legijama tabori pri današnjem Arezzu, jugovzhodno od Firenc. Čaka na primerno priliko. Tuhta, kako bi prestregel Hanibala. Hanibal ga prehiti, pustoši povsod okoli na svoji poti proti jugu, da bi izzval Rimljane. Odreže Serviliju pot do Rima in vse komunikacije z Rimom. Sodobni strokovnjaki za vojne pravijo: prvi opisani primer taktičnega "obrata" (turning movement). Besni Servilij ne počaka drugega konzula z vojsko, ampak se zapodi za Hanibalom. Ta pride v bližino Trazimenskega jezera, tja, kjer se gričevje najbolj približa jezeru. Rimljanom nastavi past. Svojo vojsko, ki jo je dopolnil z vojaki ljudstev, ki jih je podjarmil in pridobil na poti, ker sovražijo rimske osvajalce, razporedi v gozdu na severni strani jezera. Med gozdom in jezerom je le ozek prehod, skozi katerega gre pot proti Perusii (Perugia) in dalje proti Rimu. Tu skozi morajo Rimljani. Štirideset tisoč (drugi: 55.000) Kartažanov ali Puncev proti kakim trideset tisoč Rimljanom (ne držite me za besedo, preverite po zanesljivih virih). V zgodnjem jutru, 21. junija 217 p.n.š., v gosti megli, žene Servilij vojake skozi prehod, da bi se nekje v ravnini spopadli s Kartažani, kot si predstavlja Servilij. Ko je glavnina na najožjem delu, Kartažani napadejo in zaprejo Rimljanom pot naprej in umik nazaj. Zmeda med Rimljani. Ne boj, mesarsko klanje. Kartažani pokoljejo Rimljane in jih potisnejo v jezero. Konzula Servilija maščevalni Kelt Dukarij prebode s sulico, kot poroča Livij. Reši se predhodnica okoli šest tisoč mož in se zateče v Etrurijo, kjer se kasneje preda Kartažanom. Pobitih je 15.000 Rimljanov in 1500 do 2500 Puncev. Nekateri pravijo, da je bila to največja zaseda v zgodovini; zaseda s celo vojsko, ki je uničila celo vojsko nasprotnika. Zdaj vem, kaj se je zgodilo nekega meglenega jutra, na prvi poletni dan, v tihi pokrajini ob spokojnem jezeru.
Iz daljave smo videli tisti gozd. Kraji tam okoli nosijo zlovešča imena: Ossaia (kostnica), Sanguinea (krvava), Macchie (zvijača). Recimo, no.
Trazimensko jezero z Levje trdnjave Friderika II
Trasimensko jezero je z 128 m2 največje jezero osrednje Italije, četrto med italijanskimi jezeri. Je precej plitvo, povprečna globina je okoli 4 m, največja do 6 m. Leži v amfiteatru vinorodnega gričevja (Colli Trasimeni). Na zahod se odpira v Val di Chiana. Je tektonskega izvora. Napajajo ga deževnica in več krajših rečic in potokov, nekateri od njih so speljani v umeten dotok. Jezero ima naravni odtok, poleg tega pa umetni prekop odvaja odvečno vodo v reko Nestore. V zgodovini je namreč jezero poplavljalo, zato so že Rimljani uredili umetni odtok v Tibero. S to težavo se je ukvarjal tudi Leonardo da Vinci. Zaradi svoje plitvosti in narave dotokov je jezero ekološko občutljivo. Neprestano niha med preveč in premalo vode, tako da skozi stoletja neprestano regulirajo dotok in odtok vode s preusmerjanjem dotokov in gradnjo odtokov. V jezeru so trije otoki, Veliki, Mali in Prašni (? polve/re/se). En zaliv z delom obale, kjer je ornitološka opazovalnica, je zavarovano območje narave.
Castiglione del Lago. Na zahodni obali moli v jezero polotok, bolje skalnat rt, "Levja skala", nekoč četrti otok v jezeru, na katerega je lepi in bistri sokolar, mogočni Friderik II Hohenstaufovec, postavil grad (1247), "Levjo trdnjavo", trapezoidnega, pravzaprav peterokotnega tlorisa s štirimi stolpi. Od severnega stolpa do palače Corgna vodi obrambni zid. Zgrajen je kot ozek, pokrit hodnik s strelnimi linami na severni strani. Po njem smo se sprehodili do sevenega stolpa, od koder je razgled na jezero. Danes se skozi ozki hodnik prerivajo turisti, nekoč pa naj bi tu stali lokostrelci, kasneje pa arkebuzirji in mušketirji. Če sploh, kajti viri ne poročajo o kakih obleganjih. Je pa ta hodnik služil tudi kot skrivni "rov" za pobeg iz palače Corgna. Za časa Friderika II je bil mir, kasneje je področje pripadlo papeški državi in grad je bil v lasti sorodnikov papeža Julija III. Sicer vodi v grad troje vrat: peružanska, florentinska in sienska vrata. Kaže, da je grad že nekoč, tako kot danes, s sosednjo palačo Corgna služil bolj kulturi in politiki kot vojskovanju. Z izjemo druge svetovne vojne, ko je bila v Castiglione del Lago italijanska pilotska šola. Tu se je tudi - kot obramba pred prodiranjem zaveznikov leta 1944 - začenjala nemška obrambna, "gotska" linija, ki je potekala preko Apeninov.
Palača Corgna, "vojvodska palača", na zunaj dokaj neugledno kamnito poslopje z zazidanimi pritličnimi okni in zamreženimi podstrešnimi, ki bolj spominja na kako zapuščeno skladišče, je, kot piše wiki, edina, mala "kraljevska" rezidenca v Umbriji. V 16. in 17. stol. je bila v resnici rezidenca oblastnikov tega področja, peružanske družine Corgna. Notranjost je, nasprotno zunanjosti, prav bleščeče opremljena s freskami, med njimi tudi Niccoloja Circignanija, z vzdevkom Pomarancio v Enejevi dvorani. Večino fresk pa je naslikal žanrski slikar vsakdanjih prizorov Salvio Salvini. V veliki dvorani so freske, ki slavijo kondotjera Ascanio I Corgna, npr. freska, ki prikazuje njegov dvoboj z Giovannijem Taddei.
V "Jupitrovi dvorani" so freske iz rimske mitologije, npr. Parisova sodba.
V eni od dvoran nas je presenetila priložnostna razstava grafik (litografij) Marca Chagalla (Moiše Zaharoviča Šagala iz Ljozne pri Vitebsku), ki je, mogoče z drugačnim izborom, gostovala tudi pri nas, v Lendavi.
Marc Cgagall, Avtoportret
Cortona je mestece severno od Trazimenskega jezera, že v deželi Marche. Tja smo se zapeljali, da bi si ogledali etruščanski zid. Od kod in kako so v tistih časih privlekli te ogromne kamne?
Cortona pa je tudi rojstni kraj in bivališče slovitega slikarja Luca Signorellija (1450 - 1523), ki se je rodil tu kot Luca d'Egidio di Ventura in je med drugim poslikal katedralo v Orvietu. Tu v Cortoni, v palači Corgna, nisem videl kakega njegovega dela, nekaj slik hranijo v krajevnem muzeju (olje Objokovanje mrtvega Kristusa). Meni je bolj znan kot tisti Signorelli, katerega imena se Sigmund Freud na poti iz Dubrovnika v pogovoru s sopotnikom nikakor ni mogel spomniti. Na misel sta mu vztrajno prihajali imeni Botticelli in Boltraffio. Freud je pojasnil ta izpad spomina z vmešavanjem prejšnje teme pogovora. S sopotnikom sta govorila o Bosni in o navadah tamkajšnjih Turkov. Freud je hotel spregovoriti o pomenu seksa pri Turkih, a je to temo potlačil kot neprimerno v tem položaju; spomnil pa se je tudi na samomor nekega svojega pacienta v tirolskem mestecu Trafoio zaradi težav s spolnostjo, a je tudi ta spomin potlačil. Vse to mu je udarilo na dan kot zmotno ime: Bo(sna)-Traf(oio) - Boltraffio. Približno tako. Signorelli je bil v Cortoni v "svetu osemnajsterih", torej v starešinstvu mesta. Prijateljeval je z drugimi umbrijskimi slikarji, Pinturicchijem, Peruginom, pa tudi širše, z Bramantejem in Michelangelom. Živel je tu; hodil po teh ulicah, upravljal to mesto. Tudi umrl je tu v Cortoni. Signorelli. (Upam, da si bom zapomnil.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar