Po običajnih jutranjih upokojenskih zapletih - jaz sem pozabil fotoaparat, ona nahrbtnik, potem eden še ključe drugi pa superge... Glavno, da je bila v nahrbtniku malica in - joj, vodo sem pozabil. In tako sva se končno odpravila. Trst je 6 km bližje kot Koper in dve minuti kasneje dosegljiv, najbrž zaradi tistih serpentin. Midva ne greva v Trst ampak samo do Opčin. Barkolano bova gledala z Napoleonove poti. To je ožji namen današnjega izleta. Širši pa je spoznavanje tega koščka nekoč naše in še vedno vsaj delno naše obale.
Opčine smo v predevropski dobi praviloma absolvirali v avtu "naravnost skozi", ali pa smo se ustavili v tisti štacuni, drugega nič. To, da smo se ustavljali v tisti štacuni, nama je danes prišlo prav, saj sva tam stran od glavnega prometnega toka našla parkirni prostor. Ogledala sva si opensko cerkev od zunaj in od znotraj. In potem sva šla lepo peš po glavni ulici (Via Nazionale) proti izhodišču poti. Videla sva kakih pet gostiln - lahko pride kakšna prav, gotovo je tu ceneje kot doli v mestu. Videla sva, da tramvaj tu ni samo muzejska zadeva kot pri nas vlak, ampak da je bilo na začetni postaji vse črno ljudi, ki so se potem zbasali v voz. Dobro, barkolana je, ni navadna nedelja, a vseeno. Zadeva deluje - in naslednjič pride na vrsto v okviru projeta "S tramvajem v Trst".
Ugotovila sva, da so ob cesti prav lepe vile, z urejenimi vrtovi. Firbec mi ni dal, da ne bi pokukal skozi železna vrtna vrata ene od njih in posnel ljubek prizorček s škratkom, figurice bi bile silno všeč mojemu svaku. In tako sva, lepo počasi sledeč procesiji izletnikov, ki je bila namenjena prav tja kot midva, prišla do obeliska. Vse o njem zveste v članku, katerega naslov sem dodal spodaj, in v drugih virih. Zame je važno, da sem ga tokrat videl prvič, čeprav sem se mimo peljal stotič. V mojem spominu ga ni bilo, ne v kratkoročnem, ne v dolgoročnem, ne v vizualnem, ne v haptično-taktilnem. Vidim ga prvič, kategorično zatrdim soprogi, ki pravi, da ga je imela nekje v nezavednem. Kaj ga ne bi! Takega krepkega obeliska! V nasprotnem primeru je psihoanaliza res za v smeti!
Šalo na stran. Tu se začne najina pot, to je, ne najina ampak Napoleonova.
"Najina pot" je egocentričen understatement. Tu se začne pot množice Opencev in Tržačanov, ki hočejo danes imeti res dober pregled nad barkolano. In ta je že takoj odličen, kot kaže slika. Kaj je "Napoleonova pot", mi pa pravzaprav ni jasno. Tam je sicer tabla z jasnim napisom, slovenskim in italijanskim in zemljevidom, ki kaže dve, skoraj vzporedni poti: ena vodi nižje vzdolž pobočja, druga pa višje; ena skozi gozd, druga pa je v dobrem delu pravzaprav prava cesta - strada Vicentina. Na izhodišču in na koncu se združita, tako da je celotna pot krožna, čeprav lahko z ene poti vidiš na drugo. Ubereva jo po desni, gozdni poti, ker se po cesti valijo množice, ker je tam ves čas zagotovljen pogled na morje. Gozdna pot pa je delno kar široka, v dolžini kakega kilometra in pol celo asfaltirana, proti koncu pa prava kamnita gozdna steza.
Kakor koli že: pot je zložna, prijetna. Oči nam božajo pogledi na zelenje, gozdne sestoje, slikovito skalovje. Bližamo se cerkvi na Vejni. Prvič slišim za to cerkev. Naznanjajo pa jo leseni križi ob poti, ki označujejo postaje križevega pota. Ob vznožju vsakega križa je rimska številka postaje, nad njo je pritrjen (lesen?) relief, ki prikazuje ustrezni prizor, nad njim pa tablica z napisom (italijanskim), npr. Jezus pade prvič pod križem. Križi so postavljeni ob obeh straneh poti, tako da se procesija obrne in po drugi strani ceste vrne na izhodišče. Zadnji križi so že znotraj ožjega cerkvenega območja.
Ob pogledu na cerkev osupnem. Ogromna modernistična betonska zgradba, ki pa ji ne morem odreči poleg mogočnosti tudi svojevrstne lepote. Nujno si jo morava ogledati tudi znotraj, čeprav je maša.
Notranjost je v dveh nadstropjih. Spodaj mogočni betonski nosilci in preklade dajejo občutek, da smo v kleti, v katakombah. Ni tistega svetlega občutka poleta duha kvišku, bolj občutek teže, potlačenosti, izgubljenosti v številnih nišah-kapelah. Morda skritosti, intimnosti. V nasprotju s tem pa v zgornjem nadstropju doživimo širino, odprtost, svetlobo, polet, druženje. Od tod je izhod na teraso in s terase na nadaljevanje gozdne poti.
Novo presenečenje ob poti je razgledni stolp. Pogled z njega zajame ves Tržaški zaliv, seže od Trsta, pravzaprav od Savudrije do Miramara in dalje; vidimo Tržič (Monfalcone) in Gradež, v ozadju pa bi ob boljšem vremenu videli Karnijske Alpe.
V bližini Proseka zavijemo z gozdne steze na široko asfaltirano cesto, ki vodi nazaj do obeliska - v glavnem po ravnem. A ne brez presenečenj. Presenečenje so globoki in strmi skalni useki in visoke stene Kraškega roba. Prav slikovito. Tam, kjer široka cesta preide v ožjo a še vedno udobno, je alpinistično plezališče. Pod nami pa se v strmem poboču in na ozkem prostoru zvrstijo pristani, obmorska cesta, železnica, hiše. Od hiše spodaj, ki nam je najbližja, vidimo samo rebrasto streho in teraso. Na terasi plešejo.
http://www.delo.si/druzba/trip/po-napoleonovi-cesti-v-spomin-dveh-cesarjev.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar