Càorle (4)

Ko danes obiskujemo te italijanske kraje, se ne zavedamo več, da smo bili Slovenci, ki prebivamo v tradicionalnih slovenskih deželah, ali vsaj Kranjski, že večkrat v novejši zgodovini del iste države, istega imperija kot Caorlčani, Primorci pa sploh skoraj ves čas: bili smo skupaj pod nadvlado Napoleona, Habsburžanov in nato fašistične Italije in nacističnega nemškega Reicha. Vse od propada beneške republike, ki se je leta 1797 za kratek čas vdala Napoleonu, so nam obojim gospodovali isti gospodarji. Že istega leta je Napoleon to ozemlje prepustil habsburški Avstriji in nekoč cvetoče beneško pristanišče je postalo podružnica tržaškega, kot glavne avstrijske luke. Po bitki pri Austerlitzu (1805) so Francozi ponovno zavzeli Benetke za osem let in povzročili nadaljnji gospodarski propad, tako da so ljudje kot dobrodošlo pozdravili vrnitev Avstrije leta 1813. Za časa avstrijske nadvlade je področje doživelo gospodarski razvoj, hkrati pa so se krepile narodnoosvobodilne težnje in težnje po združitvi vseh Italijanov v eni državi. Po porazu Avstrije, leta 1866, so se Benetke priključile Kraljestvu Italije pod vodstvom kralja Viktorja Emanuella II. In z njimi tudi to naše obalno mestece.

Zadnji dan najinega bivanja v Caorlu sva nameravala prevoziti tretjo kolesarsko pot (zeleno, gl. zemljevid v Caorle 1), ki vodi po notranjosti ob kanalih. Začetek poti sva nekako našla, nato pa naju je pravilno usmeril par domačinov, kolesarjev, ki sta kramljala ob poti: čez most in v velikem krožišču na desno. Omenila sta naselje Brian. Kolesarska steza je speljana naravnost mimo velikega krožišča. Ta ni prava. Ni kolesarske steze, ki bi zavijala desno. Končno le opaziva sredi krožišča stebrič s kolesarsko oznako. Ne gre drugače, kot da obideva zaščitno ogrado in se prebijeva po voznem pasu do desnega izhoda. Tu kolesarska pot pač ni ustrezno speljana niti označena. Nadaljujeva čez še en manjši most. Takoj za njim je naselje Brian. Trdim, da morava mimo naselja naravnost po cesti do naslednjega naselja. A boljša polovica ima drugačno slutnjo. Zavijeva po neki makadamski poti in prideva do jezu, ob njem pa staro industrijsko poslopje. Elektrarna? Bogve. 

 

Ob kanalu sedi ribič. Vprašajva! Previdno se približam gospodu, da mu ne splašim rib, ga vljudno pozdravim, pokažem zemljevid in vprašam, kje sva. Možak se čuti zmotenega, odveč sva mu, po mojem tudi ne vidi dobro, pokaže s prstom neko področje, od katerega sva zanesljivo oddaljena vsaj 30 km. Nak, tam že nisva. Priletni mož je očitno že kar precej 'zmotjen'. Kaj nama ostane, če nočeva bloditi okoli? Vrnitev po isti poti. Ko se vračava, spet najdeva oznake kolesarske poti, a nama ne pomagajo naprej, samo nazaj.

No, vsaj razmigala sva se, če nič drugega. Popoldne nameniva raziskovanju zgodovinskega središča mesta. Odkrijeva staro rimsko taverno, katedralo, poslikava valjasti zvonik. Menda je bil nekoč svetilnik, od tod taka oblika. Sprehodiva se skozi stebrišče, za katerega se mi zdi, da je rekonstrukcija stare rimske zgradbe - na zidu so panoji, ki opisujejo to zgodovino, pa se nama ne ljubi brati. Z močnimi, živimi barvami popleskane fasade, balkoni, uličice, trgi, povsod posedajo ljudje - prijetno mestece na prav ozkem prostoru med morjem in notranjim pristaniščem. Če bo prilika, bi se človek kar vrnil in se predal čaru mešanja daljnje preteklosti in sedanjosti v mestecu, ki je po človeški meri, morda z malo globljim žepom.