Strupeni med

Čebelarji so se torej oskrbovali z ilegalnimi pripravki za zdravljenje čebelje bolezni, pripravki, za katere je znano, da so strupeni. Ob tem se je razvila polemika med zdravnikom, toksikologom, predstavnikom medicine, in veterinarjem, predstojnikom veterinarske inšpekcije oziroma službe za zdravo hrano. Toksikolog je, če nekoliko poenostavim, trdil, da že najmanjša količina strupa v medu ali drugi hrani škodi zdravju. Če človek zaužije eno samo molekulo strupa, si mislim, lahko ta povzroči okvaro dednine v neki celici. Ta celica se deli, okvarjeni geni se množijo, rakava rast, postavimo, se širi. Če je molekul strupa več, je verjetnost poškodb telesnih celic večja, verjetnost, da se bodo vse neškodljivo izločile, manjša. Če bi torej želeli preprečiti sleherno škodo na telesnih tkivih, bi morali najti tisto molekulo strupa. Najti eno molekulo strupa v veliki količini proizvedenega medu, je težka, neizvedljiva naloga. Toda, če tega ne storimo, lahko nekdo zaradi te molekule strupa umre. To smrt bi torej poleg prodajalcev medu zagrešili tisti, ki ne morejo, ne znajo, nočejo poiskati tiste strupene molekule. Ima toksikolog prav?

Tiste molekule strupa ne morejo poiskati. Manjša je kot igla v kopici sena. Ne morejo, ker bodisi nimajo tako občutljivih naprav za odkrivanje strupa bodisi, ker bi odkrivanje tako majhne količine strupa bilo predolgotrajno in predrago. Nekaj ljudi bi umrlo, ker je iskanje strupa predrago. Lahko pa odkrijejo precej večjo množico strupenih molekul, količino strupa, ki jo že lahko registrirajo naprave inšpektorjev. Inšpekcija se sklicuje na dogovorjene količine strupa, ki je še lahko v živilu. Pod mejo, ko je strup že mogoče odkriti oziroma pod dogovorjeno dovoljeno mejo je torej precej molekul strupa. V vsakem primeru bo nekaj ljudi okvarjenih. To je cena, da bodo drugi lahko preživeli ali celo obogateli. To je kupčevanje s smrtjo, a drugače, kot kaže, ne gre.

Za inšpektorjevo stališče govori še en premislek. Tisočletja so ljudje uživali pšenico, ki je zrasla brez kemije. Zdravo živilo. Res? Kaj pa je bilo s tistimi, ki ne prenesejo glutena? Mogoče smo šele zdaj postali pozorni na to, da nekateri ljudje ne prenesejo glutena; da zbolijo, če uživajo popolnoma zdravo živilo. Mogoče sploh ni živila, ki ne bi temu ali onemu tako ali drugače škodovalo. Ali bo človek zbolel, ni odvisno samo od hrane, ki jo uživa, ampak tudi od narave njegovega organizma in njegovih navad. Pomislimo samo na vino in njegov koristno-škodljivi učinek. Torej mora vsak sam s poznavanjem svojega organizma in položaja krmariti med Scilo nujnosti uživanja hrane in Karibdo bolj ali manj škodljive hrane.

Toksikologovo stališče je etično neoporečno, vendar temelji na predposavki, da je oblast dolžna skrbeti za posameznikovo zdravje in ne poleg oblasti tudi posameznik sam. Če je najmanjša možnost, da zaradi uživanja medu kdo resno zboli ali celo umre, naj bi uživanja medu ne smeli priporočiti. Sklicevanje na preživetje čebelarjev je ob tem deplasirano. Naj človek umre zato, da bodo čebelarji preživeli s prodajo medu? Ali je treba prodajo medu prepovedati, pa je drugo vprašanje. Ne moremo prepovedati prodaje snovi, ki človeku lahko škodijo, če jih namerno uživa. Človek bi, npr. lahko popil bencin, ki ga dobi na vsakem vogalu. Moramo pa opozoriti na vsebnost škodljivih snovi v hrani. Inšpektorjevo stališče je realistično. Temelji na domnevi, da kljub temu, da hrana vsebuje nekaj strupa, to ne pomeni, da bo vsakdo zaradi njenega uživanja zbolel. Če sem prav razumel razlago neke zdravnice na TV, bi moral človek zaužiti vsak dan eno kilo medu, da bi se po določenem času pokazali učinki strupa. Dogovorjena minimalno dopustna količina strupa je popuščanje Matildi v korist čebelarjev a tudi potrošnikov, saj večina domnevno ne bo obolela zaradi medu: nekateri ne uživajo veliko medu in morda ne bodo užili nobene molekule strupa, nekateri so prestari in bodo umrli zaradi drugih vzrokov, nekateri imajo dobre telesne čistilne naprave, ki bodo neškodljivo izločile strup, med sam pa bo zdravilno učinkoval.

Še najbolj problematično se mi zdi redno uživanje strupenega medu pri otrocih: so najbolj občutljivi, v razvoju, in še dolgo bojo na svetu, izpostavljeni škodljivostim. Nad tem bi se moral kmetijski minister, ki šolam priporoča "zdravo domačo hrano" (z nekaj strupa), zamisliti.