Narodna kravata

Prenovljena Narodna galerija je zasijala na ekranih v vsem veličastju. Obisk v prvih dneh po odprtju je prekoračil vsa pričakovanja. Ljudje so se množično zgrinjali k prej osamljeni in zanemarjeni lepotici. V vrsti so čakali pred vhodom. Nezaslišano, nevideno. Vsi moji znanci in znanke so že obiskali razkošno razsvetljene dvorane. Torej je nujno iti pogledat.
V Narodno galerijo zaidem od časa do časa, saj so nam jo odkrili že v gimnaziji (ko smo najbolj občudovali ženske akte). Tudi v stari obleki so bile v njej zanimive razstave, spomnim se naših in francoskih impresionistov, pa arhitekta Podrecce in prav pred kratkim slikarjev Normandije. Za dan obiska določiva nedeljo. So rekli, da je sobota namenjena družinam z otroki - utegne biti prevelik živžav - v nedeljo pa ljubiteljskim risarjem in slikarjem, med katere se že nekaj let prištevam, da bodo lahko skicirali po umetninah. Tega sicer nisem nameraval, a vseeno se mi je zdelo, da bo ta družba nekako primernejša.
Greva torej v krasno, prenovljeno, sijočo po obliki in vsebini, vrhunsko umetnostno ustanovo. Za ta imenitni obisk se morava primerno obleči, vsaj tako kot za v gledališče, pravzaprav lepše. Dosedanji rang oprave je bil pri meni tale: sprejemi pri visokih državnikih (pred mnogimi leti enkrat sem imel čast, da me je hkrati z neko zdravniško delegacijo sprejela soproga predsednika republike), opera, koncert, drama oziroma gledališče. Oprava je variirala od črne zakmašne obleke, s kravato, seveda, do hlač z drugobarvnim suknjičem brez kravate. Tokrat si je vsekakor treba nadeti kravato. Ante Novak, pokojni direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, moj nekdanji predstojnik, ki je dolga leta bival v Beogradu kot direktor Zveznega statističnega zavoda (mimogrede, oče "vukovca", posebno uspešnega učenca srbske osnovne šole, kasneje slovenskega pesnika Borisa Novaka) nam je pripovedoval, da imajo Srbi navado, da se ob državnih praznikih ali dogodkih, pomembnih za skupnost, lepo opravijo in rečejo: "Da budemo lepi za državu".
Po bridkih razočaranjih, ki smo jih doživeli v 25 letih druge, kapitalistične svobode in grabljenja premoženja in politične moči, je nova Narodna galerija nenadoma vstala kot narodni simbol, simbol, da je v tem narodu nekaj več; ne več kot pri drugih narodih, več od pritlehnega, pragmatičnega (kakšen eufemizem) prizadevanja za imetje in prestiž, nizkotnega kalkuliranja in kriminalnega pridobitništva, hlapčevstva in manipulatorstva. Je simbol, ki pomeni, da je ljudem do kulture, do duhovne hrane in da so ponosni, da je ta narod, da so bili naši sonarodnjaki, sami iz sebe in v izmenjavi z drugimi v tem našem evropskem prostoru sposobni tolikih, tako velikih in pomembnih del. Da so bili naši sonarodnjaki sposobni obnoviti enega nosilnih stebrov naše kulture. Množični obisk Narodne galerije je zaušnica formalnim prireditvam političnega establišmenta z vabljenim občinstvom; je nonšalantno ignoriranje političnega razreda. (Nisem proti politiki kot urejanju skupnih zadev, vsekakor pa mislim, da ni bilo treba, da so v našo politiko prodrli psihopati in zlobneži.)
Mislim si tudi, da je nekakšna simbolična renesansa meščanskega sloja, ljudi, ki so nekaj dali na kulturo vsakdanjega življenja, ki so se hoteli oddaljiti od prostaštva revščine; ki so cenili lepo oblikovane predmete vsakdanje rabe, se znali lepo obleči, lepo govoriti; ki so odhajali na "narodne" prireditve, v gledališče, na koncerte. Ta sloj, buržoazijo, je socialistična revolucija zdesetkala. Sam sem bil kot mladec hudo našpičen proti tej "finoči" in velik zagovornik tega, da ima tudi delavec svoje dostojanstvo in pravico do vsega kulturnega; da je treba vse storiti, da bi preprosti ljudje, ne samo fini meščani, obiskovali kulturne ustanove. Danes sem na lastne oči videl, da so prišli v galerijo ljudje vseh slojev. Mogoče je šla ta popularizacija že predaleč in meščanstva ni več, ali pa se je čisto popreprostilo.
V vsej množici sem bil menda edini s kravato: da bi bil lep za narodni praznik.