Na Obrazniku (facebook) sem naletel na zapis nekega Dmitrija Simčina, podpisanega v cirilici, ki piše, da pravi filozof ne bere knjig, ampak razmišlja "iz sebe" : "Kaj je prava filozofija? To je mišljenje iz sebe samega prek dejev zavesti (acts of awareness) ... ustvarjanje, ne konsumiranje. ... Filozof ne konsumira; kulturo uporablja kot izgovor (pretext) za živo mišljenje njene dekonstrukcije. Ni mogoče misliti svobodno, če se napolnjujemo s klišeji in splošno sprejetimi normami, ki jih povprečen človek imenuje "zdrava pamet" in "normalnost". ... (Tako imenovani, op. pis.) nosilec kulture, rafinirani intelektualec ... je anti-filozof, ideolog, napredni potrošnik-kompilator. In če si predstavljate modreca v knjižnici, obkroženega s knjigami, to ni modrijan - je zgodovinar. Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe."
Nimam se ne za filozofa ne za modrega. Rad pa kaj filozofskega preberem in kdaj kaj pomodrujem. V moji podstrešni sobi so vse navpične stene obdane s knjigami. Zato so me gornje besede prizadele. Sem mislil, da ... Ja, gotovo: knjige okoli mene niso znamenje moje modrosti.
Vendar sem začutil, da ima ta cirilični gospod prav, vsaj nekoliko. Večina tistih misli, ki jih imam za odločilne za svoje življenje, ne izvira iz knjig, iz prebranega. Izvira iz tega, da sem v nekih trenutkih svojega življenja prisluhnil sebi. Seveda ne živim v vakuumu; seveda sem bral to in ono, seveda sem gledal filme in poslušal govorce. In vse to se je v meni kvasilo. Sam pri sebi sem zaslutil odgovore, v prebranem sem našel potrditev. Še kdo drug je prišel do istega uvida. Kaj je smisel življenja? Življenje samo, življenje, ne obstoj. Življenje lahko zapraviš. Tega nisem prebral v knjigi - destiliral sem iz vsega, kar sem doživljal. Prizadevaj si za živost; pojdi za soncem...
Prav tam, na Obrazniku, sem našel še drug zapis. Upoštevanje razuma, enakosti, svobode posameznika in kritičnega mišljenja izvira iz razsvetljenjstva, ki pomeni prebuditev iz stoletij mračnjaštva. Izvira od Descartesa, Lockeja, Kanta. Tako mislimo. Filozofski tradiciji se imamo zahvaliti za to, da so te vrednote zasijale v svoji polnosti in nas prežele. Rodile so se iz kritičnega branja filozofskih predhodnikov. Iz knjig. Res?
Ločen od vsega tega pisanja je v 17. stoletju v Etiopiji živel Zera Yacob (ok. 1599–1692). Bil je Etiopijec, rojen verjetno v pokrajini Aksum, današnji Tigray. Živel je v pokrajini Amhara s pravoslavno tradicijo. V tistem času so se v Etiopiji predstavniki prvotnejše pravoslavne vere spopadali z misijonarji, ki so širili katoliško vero. Yacob se je vpletel v te spore in nasprotoval avtoritetam pravoslavne cerkve v imenu razuma. Ker so ga imeli za heretika, se je po lastnih zapisih umaknil v osamo v votlino blizu reke Tekeze. Tam je živel brez stika s sočasno evropsko kulturo kot puščavnik, premišljeval in pisal. V svojem delu Hatata ("Preiskava" ali "Raziskava", okoli leta 1667) je izrazil svoje zaupanje v razum (racionalnost) kot temelj spoznavanja; kritiziral slepo sprejemanje avtoritet, tako verskih kot družbenih, in zagovarjal misel, da lahko vsak človek sam pride do resnice, če razmišlja pošteno. To pomeni, da človek, ki si upa misliti; ki sledi misli, kot se poraja v njem, in jo izrazi, lahko neodvisno od drugih odkrije novo, kar pomaga osmisliti njegovo življenje in izraziti duh časa in kulture za druge. Ob tem ali kasneje lahko preveri svoje razmišljanje ob razmišljanju drugih. To ne pomeni, da branje ni pomembno ali da je celo zavirajoče in zavajajoče vsrkavanje prežvečenih samoumevnosti in ideologij, ampak da je treba v prvi vrsti prisluhniti svojemu doživljanju in svoji misli ter jo potem preverjati v dialogu z drugimi.
Podatki o Zeri Yakobu s pomočjo UI.
Ni komentarjev:
Objavite komentar