Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.
Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.
Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.
Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.
Gospod I. S.
ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle
upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi
zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in
svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za
cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v
nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in
pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral,
namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša
teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga,
kar se nakazuje (beri Žižka!).
Ni komentarjev:
Objavite komentar