Križarjenje 2013 (6): Ibiza

Naslednje jutro smo se približali balearskemu otoku Ibizi dovolj pozno dopoldne, da sem bil že pokonci, in sem lahko opazoval, kako se je ogromna ladja s spretnim manevriranjem pretisnila skozi ozek presledek med svetilnikom in pomolom in se privezala s premcem obrnjena proti izhodu iz pristanišča. Pred mano se je odprl razgled na grad nad starim delom Eivisse in na zaliv, ki ga v loku obdajajo v nekaj vrstah veliki moderni hoteli.

Po kosilu sva se pridružila avtobusnemu izletu, saj si sicer ne bi mogla v kratkem času ogledati vsaj dela otoka. Mimo svetilnika Far del Botafoc in mimo mnogih hotelov, ki pa vsi segajo le do višine kakih petih nadstropij in med njimi ni stolpnic, smo se najprej zapeljali do solin v bližini letališča.

 Kot mi radi razkazujemo naše soline, imajo tudi na Ibizi svoje soline za turistično znamenitost. Morali smo zaviti malo iz smeri naše poti, da smo si jih ogledali.

Dobil sem vtis, da je Ibiza nizek in gozdnat otok. Nikjer ni kakih večjih vzpetin, najvišji hrib je visok 400 m, borovi gozdovi prevladujejo nad polji; sploh ni bilo videti ne vem kako obdelano in tudi večjih nasadov oljk ali kakega sadja nisem videl.

V mestecu San Josep de sa Talaia, na pol poti do San Antonia, smo naredili prvi postanek. Vodička nam je odmerila tri četrt ure za ogled cerkve in mesteca. Preveč za to, kar je bilo videti.

Cerkev so na željo vaščanov, ki so do tedaj morali hoditi v oddaljeni San Antonio, in po odobritvi nadškofa iz Tarragone začeli graditi leta 1729,  jo dokončali že 1731 in jo posvetili sv. Jožefu. Gradnjo je nadzoroval arhitekt Pere Ferro iz Denie v provinci Alicante, ki je bil kar znan, saj ga je najel papež Pij VI, da bi renoviral katedralo sv. Marije v Eivissi. V cerkvi je bilo več vrednih poslikav in skulptur, ki pa so bile uničene in poškodovane med špansko državljansko vojno 1936, ki tudi temu otoku ni prizanesla. Cerkev me je spomnila na Mehiko, kjer bi tudi našli kaj podobnega.

 

Po ogledu cerkve je ostalo še nekaj časa za sprehod med hišami, ki niso velike, so pa mnoge lično urejene.

 

Iz San Josepa smo se zapeljali v San Antonio, drugo največje mesto na otoku. Tudi tu so okrog lepega zaliva hoteli. Malo smo se sprehodili ob obali, pa smo že morali na avtobus.

 

Ko smo se vrnili v Eivisso, se je že večerilo. Vodička ni dobro razporedila našega časa, tudi sicer se je nekoliko nenavadno vedla. Govorila je sicer v razumljivi angleščini, a se je pri tem spakovala tako, kot da ima pred seboj otroke iz vrtca. Zadeve v celoti ni dobro obvladala in posledica tega je bila, da smo na večerjo prišli kako uro po začetku; na srečo je na ladji vedno dovolj hrane.

 

Drugo jutro sva se namenila na lagoden sprehod od ladje do mesta, a nisva prišla dalj kot do parka ob obali in naprav za razmigavanje. Bil je čudovit, topel sončni dan, balzam za letos res trpeče prezimovalce.