Križarjenje 2013 (3): La Goulette in Sidi bou Said, Tunizija

V ponedeljek zjutraj nam dobrodošlico zaželi Afrika, prav dobesedno. Že v hodnikih pristaniškega poslopja nas med izkrcavanjem po mejnem pregledu prestrezajo možje v dolgih haljah peščene barve in nam iz košaric, ki jih nosijo, ponujajo lepo povezane šopke dišečega jasmina, katerega modrikasti popki obetajo, da se bojo še razcveteli. Le kdo bi se jim mogel upreti?! Ha ha, vsi, razen naju. Takoj naju nepopustljivi pogajalec, ki nama pod nos moli dišeči šopek, ofrnaži za nekaj evrov - cena je gotovo vsaj desetkratnik vrednosti, tudi če prištejemo sentimentalen pomen naklonjenosti do druge kulture. (Šopek je pred dnevi s porjavelimi popki končal v domačih smeteh). Pazi, pazi, stran od različnih ponudnikov. Sodobni križarji smo sprejeti z enakimi čustvi kot naši predniki, le z nekoliko milejšimi metodami, primernimi za domnevno bogate evropske molzne krave.

Pred terminalom na razprostrtih pisanih preprogah, kar tam na betonu pomola kamele z gonjači - saj tako se reče možakom v dostojanstvenih dolgih haljah ob okrancljanih živalih. Če pobožaš kamelo, če sedeš nanjo, če se pustiš na njej fotografirati - vse se zaračuna. Neizprosno. Od daleč, skoraj na skrivaj pritisnem na sprožilec - preneumno, da bi se spet znebil kakšnega evra. Na drugi preprogi narodni ansambel udari po bobnih in zasvira na zurlo, ali kako smo že pri vojakih rekli tisti trobenti podobni piščali.

La Goulette - tako se imenuje mesto, kjer smo pristali. Pravzaprav je to pristanišče glavnega mesta Tunis. Kar vidimo ob cesti, so sodobne vile, stanovanjski bloki, minaret, tam zadaj je tudi krščanska cerkev. Spomenik nekdanjemu predsedniku Bourgibi, nekdanjemu neuvrščenemu prijatelju nekdanje Jugoslavije.

  

 Pogled na zemljevid pove, da pelje do središča Tunisa cesta ob Tuniškem jezeru. To 'jezero'  je pravzaprav zelo plitva laguna, ki jo nekako na slabi polovici ali tretjini reže jez, po katerem je danes speljana cesta, ki povezuje La Goulette z glavnim mestom Tunisom. Postanek za fotko.

Namenjeni smo v Sidi bou Said, mestece na vrhu strme skalnate stene nad morjem s čudovitim razgledom na Sredozemsko morje. Mestece je turistična znamenitost, ki jo pokažejo obiskovalcem Tunisa oziroma tega dela Tunizije. Preden se je tu v 13. stol. naselil Abu Said ibn Khalef ibn Jahia Ettamini el Bedži, se je vas imenovala Džabal el-Menar. Potem ko je mož tu ustanovil svetišče in se 1231. leta pustil tu pokopati, pa so vas poimenovali po njem. V 18. stol. so tu gradili svoje rezidence turški guverner in drugi velikaši. Tu so v 20. stol. bivali umetniki kot so Paul Klee, August Macke, Gustave-Henri Jossot idr. Mestece je navdahnilo pisatelja Andreeja Gidea. Več let je tu bival tudi filozof in sociolog Michel Foucault, medtem ko je predaval na univerzi v Tunisu.

   

   
Značilno za mestece so belo opleskane hiše z modrimi okviri oken in modro popleskanimi vrati. Človek ima vtis, da se je znašel na Santoriniju ali kakem drugem grškem otoku. Sorodnost kultur ali kaj? Tunizijski slog? Ne. V 20-tih letih preteklega stol. si je tu zgradil rezidenco francoski muzikolog baron Rodolphe d'Erlanger, proučevalec arabske glasbe. Temu je prišlo na misel, da bi bilo lepo, ko bi mestece prepleskali belo-modro. Moral je že imeti precejšen vpliv, da so njegovo zamisel uresničili in ta slog ohranili do danes.

Peljali so nas v neko hišo, zgrajeno v tradicionalnem slogu z notranjim dvoriščem in stebriščnimi hodniki s pogledom nanj. Danes je prodajalna spominkov, polno lepo oblikovanih posodic, krožničkov, tepihov, tapiserij, pregrinjal, bolj ali manj umetniških slik... Preveč, da bi se človek sploh mogel odločiti za kaj.