S pomola, ob katerem se ladja priveže, je samo korak do mesta. Ob pomolu čakajo fijakerji z nekam turobnimi, črnimi zapravljivčki - če si hočeš romantično peketajoč ogledati mesto. To je za druge, midva bova šla peš, pa do koder bo šlo.
Tudi tokrat bi si rada ogledala trg. Zakoračiva po najširši ulici, ki vodi v notranjost. Vprašava neko žensko za 'mercato frutta verdura'. Hm, nedelja je; tule naravnost pa na levo. Pešačiva, nič. Tam se neki možak spravlja v avto. 'Mercato frutta verdura'? Vprašujoče pogleda, nekaj reče, ne razumem, menda vpraša, če bi rada kupila sadje. Naravnost, tam pri tisti hiši pa na levo. Slediva navodilu. Na vogalu majhna trgovinica s sadjem in zelenjavo. No, to ni tisto, kar sva iskala. Naredila pa sva poln krog, spet se znajdeva na glavni ulici. Že kar utrujena sva. Tam stoji turistični doubledecker.
Kaj ko bi se peljala na ogled mesta? Takole peš ne bova nikamor prišla. Vprašava, če lahko vstopiva. Seveda, nadvse prijazno: vidite tale rdeči krog bomo naredili, slušalke, razlaga v več jezikih, 20 evrov na osebo, ampak lahko podaljšate še za tale modri krog. Ne vem, kaj nama je bilo, plačala sva in vstopila, šla na gornjo ploščad in si nadela slušalke. In potem smo se peljali in poslušali razlago: to je gledališče...
... to je vila nekega angleškega trgovca z vinom iz 19. stol., tole ta pa ta cerkev. Vse bolj se mi je dozdevalo, da je to to in da sva ga polomila. Tako je, če majo otroc dnar.
Pripeljali smo se na izhodišče, ni govora, da bi podaljšala še za modri krog. Spet sva na svojih nogah - ob obali proti nekim starim bajtam. Znajdeva se sredi razpadajoče četrti; to pomeni nekaj fotografskega užitka zame.
Tegale brezdomca nisva preplašila midva; že prej je odšel po svojih opravkih:
Ni komentarjev:
Objavite komentar