Navado imava, da greva že na novoletni dan v naravo, saj pravijo, da boš to, kar počneš prvi dan novega leta, počel vse leto. Tako sva bila na sam novoletni dan na Sv. Jakobu nad Katarino. Ker sva bila tam že mnogokrat in ker je bilo tudi tokrat vse bolj podobno lahkotnemu sprehodu kot pravemu izletu, tega ne bom opisoval.
Za soboto, 5. januarja, pa sva se prijavila na izlet s skupino Alenke Veber "V trikotniku med Loškim poljem, Cerkniškim poljem in Bloško planoto". Kljub temu, da sem bil že velikokrat na tem koncu, bodisi v Rakovi dolini bodisi ob Cerkniškem jezeru, pa tudi na Blokah, Novi vasi in pri gradu Snežnik, še nisem bil v Ložu, Starem trgu in tam okoli. Do Križne jame smo nekoč že prišli, a je bil vhod zaprt, tako da še nisem bil notri.
Prijetna jutranja vožnja z avtobusom po stari cesti iz Ljubljane proti Vrhniki, čez Logatec in Laze; iz Laz mimo Planine čez Planinsko polje, ki je bilo tokrat skoraj povsem suho. Še čez južni konec Planinskega polja, čez Unico preko bivše (rapalske) italijanske meje in mimo dvorca Hassberg, pod avtocesto, skozi Unec, mimo Plečnikove cerkve Srca Jezusovega v starem delu Rakeka skozi vidaukt pod železniško postajo do novejšega dela Rakeka. Na Rakeku, kjer sem konec petdesetih let kot brigadir pomagal graditi nogometno igrišče, smo se ustavili na jutranji kavi v lokalu Luxor. Rakek se je od tistih davnih let do danes močno razširil. Malo sva se sprehodila navkreber po stranski ulici, pravokotno na glavno cesto med novimi hišami v smeri Tičnice. Zadržala sva se v klepetu s prijazno starejšo ženičko, ki je očitno komaj čakala, da bi s kom poklepetala.
Potem smo kar zdrsnili skozi Cerknico, Martinjak in Grahovo z zelo skrčenim Cerkniškim jezerom na desni; še mimo Bločic, dokler se nismo ustavili v Bloški polici ob cerkvici sv. Vincencija Ferrerja.
Cerkvica je bila prvič omenjena v 16. stol. V na zunaj dokaj neugledni cerkvici so lepo ohranjene freske, lep kasetni strop, pa tudi zanimivost, za katero nisem vedel. V oltarju je slika dostojanstvenika s škofovsko kapo; škofovsko kapo pa nosi tudi neki drug mož v ornatu na freski ob strani. Samo eden od njiju je v resnici škof. Ker je imel škof govorno napako, ga je pri pridigi nadomeščal njegov podrejeni, ki si je očitno za take prilike nadel mitro. Človeku se nekako dobro zdi, ko zve za take zelo človeške stiske in drobne "iznajdljivosti" visokih dostojanstvenikov.
Od Bloške police smo premerili tisti kilometer peš po lepi cesti skozi z ivjem in pičlimi snežinkami pobeljeni gozd do vhoda v Križno jamo. V baraki pred vhodom naj bi se preobuli v škornje, bolj zato, da ne bi blata iz jame na čevljih nosili v avtobus. A rekli so, da je vodostaj nizek, da je precej suho, tako da se nisva preobula. Res ni bilo blata in ob vrnitvi tudi avtobusa nisva ponesnažila.
Križna jama je po besedah vodnika in turističnih letakov svetovno znana in ena najlepših vodnih jam na svetu. Znana je tudi po veliki količini kosti jamskega medveda, ki so jih tu odkrili. Skozi jamo teče podzemna rečica v smeri proti Obrhu pri Žerovnici. S turističnega vidika je jama razdeljena v tri dele: vhodni del do prvega jezera, ki si ga je mogoče ogledati v eni uri; za ogled nadaljnjega dela, kjer je več kapnikov in jezerc v sušni dobi, so potrebne 4 ure; najvišji deli pa so dostopni le jamarjem.
V vhodnem delu, ki smo si ga ogledali, ni kaj dosti kapnikov: en par stalagmit-stalaktit je na spodnji sliki. Izvedeli smo nekaj zanimivosti o netopirji h in si ogledali kosti jamskega medveda. Na koncu smo se z velikim gumenjakom popeljali nekaj metrov po jezeru in se čudili izredno čisti vodi.
Od Križne jame smo se zapeljali do ceste Bloška polica-Lož in zavili proti Ložu; od tam pa po krajih, kjer sem se vozil prvič: Lož, Stari trg, Markovec, Vrhnika pri Ložu. Tam smo prekoračili Obrh (spodaj levo), ki izvira izpod Račne gore in se nadaljuje v Cerkniško jezero in dalje kot Stržen jezera, ki se pojavi kot Rak v Rakovi dolini, kjer ponikne v Tkalca jami in se spet pojavi v Planinski jami kot Unica. Iz Vrhnike skozi Viševek, Igo vas, Pudob, Nadlesk, Podcerkev, Dane; dalje skozi Gorenje jezero, Goričice, Lipsenj, do Žerovnice. V Žerovnici smo imeli kosilo.
Po kosilu smo pohiteli do Cerknice in tam zavili proti Dolenjemu jezeru. V starodavni vasi, ki se uspešno modernizira, smo si ogledali cerkev Sv. Petra in slikovita gospodarska poslopja.
Otvoritveni izlet ob začetku leta je napovedal raziskovanje novih-starih krajev skozi vse leto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar