- pravilo: Delajte, kar je smiselno (ne, kar je prikladno), 1. del
Delajte, kar je smiselno, ne, kar je prikladno. Po eni strani se mi zdi, da je ta poziv odveč, saj človek po naravi stremi k temu, da bi počel kaj smiselnega. Po drugi strani pa vem, da najbrž vsakdo zaide v stanje, ko ne vidi smisla. Začnimo s prikladnim. Kot mlad asistent na raziskovalnem inštitutu nisem dobro vedel, kaj hočem, h čemu stremim. Malo pred tem sem se bil ognil neki poklicni poti, za katero sem ocenil, da me ne vleče. Približno sem čutil, da me vleče socialna psihologija: raziskovanje ali poučevanje. A za to ni bilo neposrednih možnosti. Delal sem pač, kar so mi nadrejeni dali v delo. V splošnem nisem vedel, za kaj gre v življenju. (O tem več kasneje.) Na inštitut je prišlo vabilo na neki simpozij o prostem času mladine v Šibeniku. O, bilo bi lepo iti malo na morje! In sem se prijavil in napisal referat. Seveda sem moral vložiti nekaj truda v to. Ukvarjanje s prostim časom se mi je zdela bolj lahkotna, postranska, ne posebno pomembna tema.
To pomeni, da sem se odločil po hedonističnem načelu (ki ga P. zavrača) in izbral prikladno pot (ki jo P. zavrača). Ko sem pisal referat, me je začela tema zanimati. Na simpoziju sem poslušal uveljavljene znanstvenike, umetnike, pedagoge (takrat je predaval sam Rudi Supek, doajen jugoslovanske sociologije in socialne psihologije). Govorili so o ustvarjalnosti, ki se mi je zdela pomembna tema in me je zanimala. Skratka, tematika me je pritegnila in nisem je več podcenjeval. Dejansko je kasneje lep kos moje poklicne kariere predstavljalo ukvarjanje s prostim časom mladine. Ob tem sem tudi začel spoznavati svoj slog dela in razmišljanja. Vedno me je zanašalo v filozofijo.
Kaj hočem povedati? Iz hedonistične odločitve za neko prikladno dejavnost se je razvilo neko zanimanje, ki je bilo smiselno zame in domišljam si, da tudi za družbo. Tega dvojega, prikladnosti in smiselnosti, ni mogoče ločiti, je pa dobro, da oba motiva ali načina delovanja razlikujemo in si sproti izstavljamo račun: kam me vleče?
Opozorilo, naj delamo, kar je smiselno, ni odveč. Sam sem v mlajših letih zašel v stanje, ko res nisem videl, čemu naj bi pravzaprav življenje služilo. O tem sem nekoč že pisal, zato samo na kratko. Da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih, to vero sem izgubil z odraščanjem. Pri birmi so mi rekli, da sem zdaj Kristusov vojščak. To se mi je zdelo imenitno, a kmalu sem zdvomil nad tem, da je moje poslanstvo bojevito širjenje krščanske vere. Potem sem postal član Zveze socialistične mladine in rekli so mi, da je smisel življenja v prizadevanju za socializem in komunizem. Še pred koncem študija sem zgubil tudi to vero. In nekaj časa sem bil v limbu, v vicah, v praznini. Taval sem v ravnodušnosti in cinizmu. Potem sem počasi spoznaval, za kaj gre v življenju. Gre za to, da najdeš svojo lego. Skrivnostno? Ne veste, kaj mislim? Mislite, da sem človek, ki rad poležava. Prav. Nekaj suspenza, dramatične napetosti mora biti.
V letih po osamosvojitvi je prišel v Ljubljano predavat avtor logoterapije, psihoterapije smisla, znameniti psihiater in psihoterapevt Viktor Frankl. Do tedaj nisem prebral nobenega njegovega dela. Glede na dotedanjo mojo izkušnjo s prodajalci smisla, sem bil pozoren samo na eno stvar: ali mi bo prodajal obči Smisel, kot so mi ga doslej, ali pa bo stvar zastavil kako drugače. Ko je govoril o svoji izkušnji v taborišču, iz katerega se je rešil, ker je verjel v smisel, sem razbral, da ga je rešilo upanje, da bo še kdaj videl svoje bližnje. Rešilo ga je njegovo upanje - individualni smisel. S predavanja sem odšel potolažen in z upanjem.
To pomeni, da je Petersonov poziv upravičen. Jasno je treba reči: Ne bodite ravnodušni in cinični. Iščite svoj smisel. Prizadevajte si za nekaj, kar je smiselno. Dodam in poudarim: kar je smiselno za vas. Opozoril sem na temeljno razliko med individualnim smislom z malo začetnico in občim, vesoljnim Smislom. Kaj je smiselno Petersonu?
"Življenje je trpljenje." To je prvi stavek v tem poglavju. To proglaša P. za temeljno dejstvo, izhodišče slehernega razmišljanja o smislu. Moje življenje NI trpljenje - do zdaj, pa ga je že lep kos za mano in že nekaj mojih vrstnikov "zasula je lopata". Živim tako kot vsi okrog mene, nisem posebej privilegiran. Vem, da marsikoga pestijo bolezni, pomanjkanje, medsebojni spori; za marsikoga življenje JE trpljenje. Vendar to ni univerzalno dejstvo. Seveda: če gledamo skozi očala Svetega pisma, je bilo "človeštvo izgnano iz raja in začelo je svoj truda poln umrljivi obstoj." (str. 157) Kaj pa, če nismo bili izgnani iz raja in je raj zgolj ideja življenja brez težav? Je pač slaba ideja, ob kateri je življenje videti kot solzna dolina. Od prazgodovinskih časov do danes se je kakovost življenja človeštva izboljšala, žal ne povsod, razlike so velike. In ne vemo, kakšna bo prihodnost.
Prekletstvo dela. Po P. , ki sledi Bibliji, je "nujnost dela eno od prekletstev, ki jih Bog naloži Adamu in njegovim potomcev kot posledico izvirnega greha." Po P. je delo "preložitev zadovoljstva", to je: namesto, da bi kar užival in potrošil, kar imam, raje preložim zadovoljstvo in najprej delam, da bi potem užival. Delo je žrtev ("Z odkritjem žrtvovanja oziroma dela...", str. 159) Logika dela: "žrtvuj zdaj, da pridobiš kasneje" (str 159). To velja za nekatere vrste dela; za ponavljajoče se, dolgočasno ali zelo naporno delo, v katerem delavec ne vidi drugega kot zgolj sredstvo golega preživetja. Morda je delo tako za naftarja ali rudarja v mrzli Alberti. Ta komaj čaka, da zapusti črpalko ali rudnik in se zapije v topli krčmi. Zame delo NI preložitev zadovoljstva, ampak vsebuje zadovoljstvo. Če je tole, da zdaj pišem, moje delo, ga opravljam z užitkom, čeprav ni lahko. Verjamem, da je tako tudi Petersonovo delo, ki je podobno mojemu. Z njim zasluži toliko, da ne bo mogel vsega zapraviti za svoje - odložene - brezdelne užitke. Devetdesetletni kirurg še vedno operira. Do kdaj bo "prelagal zadovoljstvo" po delu? Računalničar je opustil svoj poklic in se posvetil kovaštvu, simbolu težkega dela. Čemu? Ker najde v tem več smisla in užitka - zase. Že, že, bi kdo rekel, tako je zdaj, ampak včasih je bilo delo res prekletstvo. Paleolitski lovec je lovil za preživetje, a če ne bi bil lov tudi užitek, se ne bi ohranil do danes kot zabavna prostočasna dejavnost. Navsezadnje sam P. pravi, naj delamo, kar je smiselno, torej delu ne odreka smisla in zaide v protislovje sam s seboj (no, morda samo s Svetim pismom). Morda prevod ni natančen in bi se moral glasiti "počnite", kar je smiselno, saj je, po P., smisel dela samo pokora za greh Adama in Eve. Tedaj se morda definicija dela obrne: delo je tisto, kar je mučno; kar nam je v veselje, ni delo ampak (pač neka) dejavnost.
Okrog mene so ljudje, ki so si, tako kot jaz, izbrali svoj poklic po svoji volji. Svoje delo opravljajo v glavnem radi; njihovo delo vsebuje zadovoljstvo. Seveda pa je delo včasih tudi naporno, obremenjujoče. V počitnicah si otroci zaželijo šole, mnogi odrasli pa službe, v kolikor niso nesli dela s seboj na počitnice. Delo, služba, je danes mnogim priložnost, da pridejo v stik z drugimi ljudmi, da sodelujejo v nečem, kar presega njihov osebni in zasebni krog in zasebne preokupacije in razširja njihovo obzorje.
Nastajanje morale v odlaganju užitka. Freuda je zanimala ontogeneza: otrok razvojno napreduje, ko načelo ugodja, trenutne zadovoljitve, podredi realitetnemu načelu odlaganja zadovoljitve. Petersona zanima filogeneza: kako se je v človeški vrsti z odlaganjem zadovoljitve (žrtvijo) razvila morala. Z odlaganjem zadovoljitve in zagotavljanjem zadovoljitve v prihodnosti pride do družbene pogodbe, se razvijejo družba in družbene institucije. Banka je skladišče, kamor nalagamo zaslužek za prihodnost. Prijatelji so ljudje, s katerimi delimo, kar smo zaslužili, da bi v prihodnosti oni delili z nami svoj pridelek. "... imeti prijatelje je oblika trgovanja" (str 159). Zapomni si, Jože, da boš vedel, čemu si moj prijatelj. Moralne lastnosti "poštenost, zanesljivost in velikodušnost" (str. 162) so jamstvo, da moj, za prihodnost naloženi in prijateljem z računom podarjeni, pridelek ne bo šel v nič. "Uspešni med nami odložijo zadovoljitev. Uspešni med nami se pogajajo s prihodnostjo. ... Uspešni žrtvujejo" (str. 163). Hudoben bom: Uspešni med nami žrtvujejo druge za svoj užitek.
Kaj se zgodi, "kadar se stvari ne odvijajo dobro" (str. 163)? Takrat Bog zahteva večjo žrtev. Od Abrahama zahteva žrtvovanje Izaka. V Petersonovi interpretaciji: "Včasih, ko stvari ne gredo dobro, ni vzrok za to svet. Vzrok je tisto, kar takrat subjektivno in objektivno najbolj cenimo (str. 163). Kaj je to: to so naše vrednote, naše predpostavke. "Če zatorej svet, ki ga vidite, ni svet, ki ga želite, je čas, da preverite svoje vrednote" (str. 163). In smo spet pri pospravljanju pod svojo steho, ko se nam svet zdi neurejen.
Zdaj P. svojo zahtevo opre na najbolj dramatično zgodbo Svetega pisma (poleg Kristusove), na zahtevo Boga, naj Abraham žrtvuje svojega ljubljenega sina Izaka. Kaj je vodilo do te božje zahteve? Nič. Je bil morda Abraham nezadovoljen s svetom (božjim stvarstvom), pa je Bog pomislil: Čakaj, čakaj, ti bom že pokazal, kaj se pravi kritizirati moje stvarstvo? Nič takega. Abraham je v času od Izakovega rojstva bogaboječe in po navodilih Boga urejal zadeve. Poleg Izaka, ki mu ga je rodila žena Sara, je imel Abraham otroka z deklo. Sara ni hotela, da bi deklin sin dedoval enako kot njen sin in je velela Abrahamu, naj deklo s sinom nažene. Abrahamu to ni bilo pogodu. Bog pa se je postavil na stran žene Sare in rekel: "Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, karkoli ti poreče! (Ta božji ukaz še zdaj tudi meni odmeva v glavi in je po mojem zelo feminističen) Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je." (Gen. 21, 12-13) V naslednjem opisanem dogodku je Abraham urejal zadeve z vodnjakom, ki so si ga prilastili hlapci kralja Abimeleha. Abraham je namreč tedaj kot tujec prebival v deželi Filistejcev. Kralju je dal sedem jagnjic in sklenila sta sporazum, v katerem je kralj potrdil, da je Abraham izkopal vodnjak. "In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi." (Gen. 21, 34) Skratka, ni razvidno, da bi se Abraham karkoli pregrešil. To, česar se je Bog domislil v naslednji zabeleženi zgodbi, je v nasprotju z njegovim lastnim načrtom, po katerem je Izaku namenil potomstvo. Ampak Bog je Bog, vseh muh poln. V naslednji zgodbi veli Abrahamu, naj mu žrtvuje Izaka. Abraham je debelo pogledal, morda pomislil, da je Bog sam namenil potomstvo Izaku, a se poslušno uklonil Bogu. Po srečnem razpletu, v katerem Abraham daruje le ovna in ne sina, Bog obljubi Abrahamu, da bo silno namnožil njegovo potomstvo. Okej. Z največjo akribijo ne morem ugotoviti, da Abrahamu svet ne bi bil pogodu in da naj bi mu Bog zato velel, naj se odpove najdražjemu sinu, ki da simbolizira najdražje vrednote. Petersonovi eksegezi ne morem reči drugače, kot da je hudo samovoljna.
Da pesni dokaj poljubno, se pokaže tudi v naslednji trditvi, ki naj bi potrjevala misel, da je treba žrtvovati najdražje, če si hočemo zagotoviti "blagostanje v prihodnje": "Žrtev matere, ki daruje svojega otroka svetu, je ganljivo prikazana v Michelangelovi veličastni skulpturi Pieta..." (str. 164) Kristusa je svetu daroval Bog Oče, ne mati. Konkretneje: "darovali" so ga sonarodnjaki, Judje, v spregi z rimskim birokratom Pilatom (brigo moja pređi na drugoga). Mati Marija je objokovala njegovo smrt. Z žrtvovanjem sina nima nobene zveze. Kakšno blagostanje v prihodnje naj bi si pridobila s svojo domnevno žrtvijo? Okamenitev na oltarjih sveta?
Kaj pomeni Abrahamova žrtev? Da je za utrditev vere in pokornosti Bogu včasih potrebno žrtvovati kaj zelo vrednega. Kakšne vere? Kakšnemu Bogu? Recimo preprosto: zato, da ohraniš čisto vest; da lahko še naprej veruješ v dobro v sebi in drugih; da ne prizadeneš drugega. Izkaže se, da Bog pravzaprav ne zahteva žrtve dobesedno; zahteva zgolj načelno soglasje; da imaš vest in vero. Vztrajanje pri žrtvi ni kategorično. Ni krvavo dosledno. Poslušaj svojo vest, a bodi milosten do samega sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar