O pospravljanju pod svojo streho (Peterson 6)

6. pravilo. Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet.

Na prvi pogled mi je bilo to pravilo kot psihologu popolnoma sprejemljivo. Psiholog, kot klinični psiholog ali psihoterapevt, ki dela s klienti, srečuje ljudi, ki so v očitnih življenjskih težavah zaradi čustvenih ali osebnostnih motenj. ali pa se seznani s takimi primeri ob strokovnih srečanjih in v literaturi. Pogosto tak človek krivi vse okoli sebe, od svojcev, prijateljev, sodelavcev, do vodstva delovne organizacije, župana, politike in - sistema. Anonimni, nedoločni "sistem" je kriv za njegove težave. Ali pa - kapitalizem; za nekatere pa je bil to socializem in so še zdaj ostanki socializma - udba, kontinuiteta. Le tega ne vidi, kako sam, s svojim ravnanjem, prispeva k svojim težavam. Eden osnovnih psiholoških obrambnih mehanizmov je projekcija, to je težnja, da drugim pripisujemo tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne prenesemo. Če v nas vre, a se imamo za mirnega človeka, bomo povsod okoli videli same grožnje in agresivneže: zoprne birokrate, arogantne politike, sistem. ki nas ogroža itd. Tak človek se ima za žrtev drugih ali sistema, nad katerim je sam moralno vzvišen. Seveda misli, da bi se njegovo trpljenje zmanjšalo, če bi korenito spremenili sistem. Dokler se pa to ne zgodi, lahko mirno vzdržuje svojo vzvišenost in - motenost.

Študentkam sem takole ponazoril pojem "žrtve" - kogarkoli ali česar koli. Recimo, da greste v sončnem dnevu po širokem pločniku Linhartove ceste iz šole proti mestu. Nenadoma se za vami pripelje nekdo na mopedu in ko je z vami vštric, vam z rame potegne torbico. Ste žrtev "letečega" tatu. Ne da bi kakorkoli sami prispevali k temu, ste bili okradeni. Pa recimo, da ste ves dan študirali in da bi se malo sprostili, ste se zvečer dobili v mestu s prijatelji. Precej pozno ponoči se vračate domov na periferijo z mestnim avtobusom. Od avtobusne postaje do doma imate pet minut, a pot vodi skozi nerazsvetljen podhod. Na koncu podhoda skoči iz teme na vas neznanec, vas zgrabi in vas skuša spraviti za grm. Ste žrtev spolnega nasilneža. Brez svoje krivde? No, bilo je lahkomiselno, da ste se ob taki uri podali sami po tisti poti. Morda bi lahko prosili prijateljico za prevoz, ali najeli taksi. Še skrajnejši primer bi bil, če bi bili žrtev prometne nesreče, ki ste jo zakrivili sami, ker ste vozili pod vplivom alkohola. Žrtev ali storilka? Skratka, v težave se - zelo zadržano rečeno -  zapletemo tudi zaradi svojega ravnanja in ne le, če sploh, zaradi ravnanja drugih ali sistema. Sistem lahko krivite za marsikaj: podhoda niso opremili s spodobno razsvetljavo; niso speljali avtobusne proge do vašega stanovanja; niso postavili policista ob podhod, saj vendar vejo, da tam lahko prežijo nepridipravi itd. Ne morejo zagotoviti varnosti davkoplačevalki, ker gledajo samo na svoj profit. Pa smo tam. Svojega deleža pri neprijetnem dogodku ne vidite; ne vidite, kako bi lahko sami sebi zagotovili varnost. Tako razmišljanje nas odvrne od tega, da bi najprej pospravili pod svojo streho. 

K takim primerom se lepo podajajo Petersonovi izreki. "Ne preurejajte države, dokler niste uredili svojega življenja." "Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet." P. ne pravi, naj sploh ne preurejajmo države! Najprej naj uredimo svoje življenje. "... če sem sam kriv, je rešitev; če je kriv Bog, ni rešitve..." "Strukture resničnosti ne more spremeniti, svoje življenje pa bi morda lahko spremenila."

Težava je v tem, da lahko tako pospravljanje traja dolgo; da pravzaprav človek pod svojo streho pravzaprav nikoli ni čisto pospravljen. Medtem ko leta in leta hodim na psihoanalizo, in se vzdržujem kritike sistema, ter jo interpretiram kot odpor do spreminjanja samega sebe, lahko moj župan mirno pospravlja javni denar v svoj žep. Čeprav je v mnogih primerih pametno slediti pravilu o prednostnem pospravljanju pod svojo streho, bi bilo njegovo preveč zvesto upoštevanje prozorno ideološko odvračanje ljudi od kritike sistema.

P. sam navaja primere, ko je očitno, da je zatajila država, ne posamezniki, ki ne vidijo "bruna v svojem očesu, vidijo pa iver v očesu svojega bližnjega" in bi bila kritika sistema nujna, pa naj pride od kogar koli. Prvi primer je poplava v New Orleansu zaradi orkana Katrina. Do poplave je prišlo - tako P. - ker so oblasti zanemarile obnavljanje in utrjevanje nasipov ob jezeru Pontchartrain, čeprav bi bili po zakonu, sprejetem že leta 1965, to dolžne storiti. "Namerna slepota in korupcija sta potopili mesto." (str. 152) V tem primeru bi bili državljani dolžni kritizirati oblast in se lotiti "preurejanja države", tj. protestirati in se vključiti v politični proces ne v psihoterapijo, a tega P. ne zahteva tako izrecno kot pospravljanje pod svojo streho.

Drug primer so množični pomori. Prav neverjetne se zdijo številke, ki jih navaja P. V treh letih do junija 2016 je bilo v ZDA 1000 množičnih pomorov, tj. pomorov, v katerih so najmanj 4 žrtve (storilec ni vštet). V nobeni drugi državi na svetu se to ne dogaja tako pogosto kot v ZDA. So tudi države, kjer tega pojava ni. Gre za evidentno družbeni in politični problem. Namesto, da bi se  P. vprašal o družbenih vzrokih tega pojava, brska po psihi storilcev. To je po svoje razumljivo, saj je psiholog ne sociolog. To naj bi bili mladeniči, ki "verjamejo, da trpljenje, ki je naloženo življenju, upravičuje obsodbo in maščevanje". So, zaradi trpljenja, ki so ga preživeli, maščevalni, usmerjeni v uničevanje, usmerjeno v samega Boga, v samo Bit. So Kajni, se kot Kristus čutijo zapuščene od Boga,  itd. 

A odkod ta nihilizem? Zakaj  je v ZDA vsako leto približno 300 pokolov, ki jih zagrešijo ti maščevalni uničevalci, na Danskem pa nobenega? Čemu je toliko mladih ljudi v ZDA uničevalnih? Če kdo pojasnjuje družbene pojave s psihologijo posameznikov, imenujemo to psihologizem, načelno neustrezen pojasnjevalni pristop. Zakaj? Ker je tako množično obstoječo psihično strukturo možno v dobri meri pojasniti z značilnostmi družbe, v kateri živijo ti posamezniki. In pozdraviti samo s spremembo značilnosti družbe, ne z individualno psihoterapijo. Tu bi se Petersonu morda zaletelo. Ko piše o Solženicinu, omenja "patološki sistem komunistične tiranije", sistem, ki je, spomnimo se, v svoji patologiji mobiliziral ogromno armado za boj proti Hitlerju in v tem boju dal največ žrtev za zmago zaveznikov; ki je zaostalo deželo razvil v eno od svetovnih velesil, ki z ZDA tekmuje v osvajanju vesolja; ki ga predvsem nižji sloji ruske družbe pogrešajo, ker so ga doživeli kot bolj pravičnega od sedanjega sistema. Bi bila Petersonu tuja misel, da so tudi ZDA "patološki sistem", ki proizvaja nihilistične morilce? Kot kanadski državljan bi si to misel lahko privoščil.  

Na koncu naj poudarim Petersonovo pomembno pozitivno misel. To je misel, ki jo podkrepi s primeri svojih klientov in Solženicina, da se tudi človek, ki je doživel veliko trpljenja, lahko preobrazi in dvigne, namesto, da bi postal maščevalen in uničevalen. To je tudi misel, da sicer obstaja težnja, da ljudje, ki so doživeli zlorabo, nato zlorabljajo druge, da pa to ni nujno in da ne gre za tog determinizem. To ilustrira z lepim dokazom: če bi vsak zlorabljeni potem kot starš zlorabljal svoje otroke in tako naprej  skozi več generacij, bi število zlorabljenih rastlo eksponencialno in preseglo število prebivalcev na Zemlji. Torej se zloraba ne predaja nujno in dosledno iz roda v rod.