- pravilo: Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi
Najprej sem pomislil: "To pravilo je zelo lepo formulirano. Nikoli nisem o starševski vzgoji, starševanju, kot bi rekel dr. Jože Ramovš, pomislil na ta način. Res, če se otrok ne vede po tvojih pričakovanjih, te spravlja v slabo voljo, te jezi in če se to dogaja kar naprej, ga imaš vse manj rad." A že naslednji trenutek sem se zavedel, da to pravilo upravičuje mojo samovoljo; mojo pogojno ljubezen. Pravi v bistvu: "Če se ne boš obnašal tako kot hočem, te ne bom imel rad." Pravijo, da je to razlika med očetovsko in materinsko ljubeznijo. Mama ima otroka rada brezpogojno, oče pa pogojno. Morda; in morda se v vzgojiteljskem paru vse izravna na pravo mero strogosti in ljubeče tolažbe. A pogoji, ki jih postavlja oče, so vseeno lahko zelo samovoljni, omejitve krute, in taka vzgoja kljub materinemu uravnoteževanju ne more oblikovati sproščene osebnosti s trdnim značajem.
Vedno se mi je zdelo, da moram ravnati tako, da bo otrok razvil svoje potenciale in da bo postal značajen človek, da bo on srečen in konstruktiven - ne glede na moje občutke. V resnici je tako: ko gre otrok po svoje, nam sprva ni prav, razočarani smo v svojih pričakovanjih, v podobi, ki smo mu jo sami v sebi namenili. Potem pa se, ko vidimo, da otrok oživi, da prihaja k sebi, da cveti, se ogrejemo in ga imamo vse rajši. Zadovoljni smo, da smo si upali popustiti vajeti v zaupanju v otrokove razvojne moči.
Toda ta zgodba se odvija kasneje v dobi odraščanja. Kako je pri malčku? Ni govora, da ga ne bi imeli radi. Saj ne moremo drugače, kot da nam, s tem, da je, razsvetljuje življenje. Ob tem, ko ga imamo radi in ker ga imamo radi, pa seveda zategujemo vajeti, in ga vodimo, da bi se znal utiriti v svoje dobro. Kaj čutimo, če se ne utiri v skladu s pričakovanji? Glede tega so poučne zgodbe staršev, ki so sodelovali pri zdravljenju svojih otrok, ki so zapadli v odvisnost od drog. Starši so bili gotovo prizadeti, ko so videli propadati svojega otroka in takega v tistem trenutku res niso mogli ljubkovati. Morda niso čutili ljubezni do njega. A s tem ko so se vključili v njegovo zdravljenje, so z dejanji dokazali, da jim je mar zanj, da so pripravljeni skrbeti zanj. Zame so taka dejanja znamenje ljubezni kljub razočaranju.
Sam bi Petersonovo pravilo preformuliral. "Če imate svoje otroke radi, jim ne dovolite narediti ničesar, česar ne odobravate." Ali drugače: "Rad te imam, a ne bom pustil, da tepeš druge." Ali še bolje: "Ne glede na svoja čustva, ne bom dovolil, da bi se moj otrok razvil v človeka, ki ne bo znal skrbeti sam zase in ki ne bo spoštoval drugih (v smislu zlatega pravila)." Pravila, da ne smemo tepsti drugih, si nismo izmislili mi, ni naša osebna, samovoljna zapoved; je eno osnovnih pravil te kulture, ki velja tudi za nas odrasle. Argument bi še zaostril. Ljubezen je lepa reč, a roditelj mora svojo funkcijo opravljati ne glede na svoja čustva. Učitelj mora z vsemi otroki v razredu ravnati enako oziroma v skladu z otrokovo osebnostjo, ne glede na to, kaj čuti do otroka. Eni so mu bolj pri srcu kot drugi, to je človeško, a to ne sme vplivati na njegovo poučevanje in upravljanje razreda. Tako tudi starš: ne glede na to, kaj čutim, moram ravnati tako, da bom koristil otroku.
V tem poglavju Peterson obračunava s popustljivo in razpuščeno vzgojo, katere izid so nedisciplinirani, razbrzdani, samovoljni otroci, ki povzročajo nered, uničujejo stvari in terorizirajo druge ljudi - skratka vzgojno zanemarjeni otroci. Obračunava s prakso, da nekatere matere - celo v nasprotju s svojimi teorijami o enakopravnosti spolov - razvajajo sinove, do hčerk so pa bolj zahtevne. P. mimogrede okrca nazor, da je za razvajenost otrok kriva družba. "Zasebnih težav vsake posamezne osebe se ne da reševati z družbeno revolucijo..." (str 118) V tem mu dam prav. Prav dam tudi sociologu Wrightu Millsu, da moramo v zasebnih težavah videti družbene probleme. A to ne pomeni, da naj vsakdo za vsakršne osebne in zasebne težave krivi družbo in poziva na revolucijo. Brezposelnost je družbeno stanje. Imamo pa brezposelne, ki iščejo in najdejo delo, in brezposelne, ki zapadejo v depresijo in začarani krog duševne bolezni. Imeli smo družbo s skoraj polno (pogosto navidezno) zaposlenostjo. Družbena produktivnost je bila nizka, duševnih bolezni (tudi samomorov) pa nič manj. Samomorov je zdaj manj, kljub določenemu odstotku brezposelnih, družbena produktivnost pa je višja.
Takoj zatem P. enostransko
nastopi proti liberalni ločitveni zakonodaji. Res je, da so otroci marsikdaj žrtve razveze staršev. Res pa je tudi, da so lahko žrtve nerazumnega ali prisilnega vztrajanja staršev v neznosni in tudi za otroke škodljivi zvezi. Liberalna ureditev razveze odpravlja ta drugi vir trpljenja otrok, pri prvem pa za otroka težko obremenitev zmanjša z uveljavljanjem sporazuma partnerjev o skrbi za otroke. Čim bolj običajna in manj s predsodki obremenjena bo razveza, tem več bo med partnerji pripravljenosti za razumno nadaljevanje odnosa v skrbi za otroke po razvezi in tem manj destruktivnih čustev. Zato je pojmovanje zakona kot zidu, ki nas varuje pred kaosom, zatiskanje oči pred realnostjo, vztrajanje na preživeli idealizaciji zakonske zveze. Dolgotrajna zakonska zveza lahko pomeni poglabljanje odnosa med dvema človekoma, kar naj bi bila logika krščanskega etosa, lahko pa je zgolj mučno vzporedno bivanje pod isto streho, ki najbolj škodi otrokom.
Osnovni Petersonov očitek v zvezi z vzgojo je namenjen sodobnemu oživljanju rousseaujevskega nazora, "da imajo otroci nepokvarjenega duha, ki ga pokvarita samo kultura in družba." Navaja argumente za nevzdržnost mita o "plemenitem divjaku"; po analogiji tudi o "nepokvarjenem otroku". Opozarja na divjaštvo med primati, med naravnimi ljudstvi (v tej zvezi je zanimiva knjiga antropologa Jareda Diamonda, Dovčerajšnji svet, v kateri opisuje vojne med "deviškimi" plemeni) in opozarja, da je tudi otrok po naravi neobrzdan in če ga prepustimo samemu sebi, se ne bo razvil v življenja sposobno človeško bitje. Spomnimo se primera indijskih volčjih deklic in drugih primerov zapuščenih otrok. Tu res ne bi smelo biti nobenega dvoma. "... pripisovati vsa nasilna nagnjenja ljudi patologijam družbenih struktur ni samo zmotno ... je dejansko škodljivo. Nujni proces socializacije prepreči veliko škode in prinese veliko dobrega. Otroke je treba oblikovati in formirati, sicer se ne morejo uspešno razvijati." (str. 121) Dokazovati to, se nam zdi že kar malo odveč. P. tudi lepo opiše, kako se otrok, ki ga nismo že v predšolski dobi ustrezno vzgojili, ker se bojimo soočenja z njim in izgube njegove ljubezni (kar je prazen strah), ne more vključiti v družbo vrstnikov, ki ga ne sprejmejo, ker je moteč. Družba vrstnikov pa je most, preko katerega se otrok loči od staršev in zaživi samostojno.
"Discipliniranje otroka je dejanje odgovornosti." Je pa naporno, zahteva energijo in čas. "Malčki so kot slepi ljudje, ki iščejo zid." Pokazati jim moramo, kje je zid, kje je meja. Tu se P. odkrito spopade s "politično korektnim razmišljanjem". Ta nazor se, po P., sprašuje, "zakaj bi moral biti otrok sploh subjekt samovoljnih diktatov starša?" Naj opozorim na napako v prevodu, na dobeseden prevod (kalk), ki pači smisel. V angl. "subject" pomeni "podložnik" - "N. is a subject of king H."; v pedagogiki torej "objekt vzgoje" v nasprotju z otrokom kot "subjektom vzgoje", tj. tistim, katerega potrebe narekujejo vzgojna prizadevanja staršev in vzgojiteljev. Ker gre za očitno napačen prevod, ga bom kar popravil. Z vidika politične korektnosti se torej sprašujejo, zakaj bi moral biti otrok objekt samovoljnih diktatov starša. Pravijo, da je zagovarjanje takega statusa otroka "adultizem", enakega obsojanja vreden nazor kot rasizem, seksizem ali starizem (ageism). To je res smešno otročji argument. Pravzaprav ne vem natanko, kaj hočejo: naj starši ne bi otroku "diktirali"? Naj ne bi "diktirali" samovoljno? Naj bi otrok ne poslušal staršev? Naj bi on "diktiral" staršem? Saj sploh ne gre za "diktiranje" ampak za vodenje, pri katerem odrasli upošteva otrokove potrebe in tudi njegov glas, ga pa vodi, mu postavlja nujne omejitve in je njegov zgled (auctoritas).
V psihologiji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje treh vzgojnih slogov: razpuščenega (laissez-faire), avtoritarnega in avtoritativnega. Slednji naj bi vodil do vzgojno najbolj zaželenih izidov: samostojnega, odgovornega in značajnega odraslega, ki zna skrbeti zase in za svoje bližnje in ki se konstruktivno vključuje v družbo, kar vključuje konstruktivno kritiko in spreminjanje družbe na različnih ravneh. Čemu nasprotuje "politična korektnost"?
P. tej "korektnosti" ugovarja z naslednjimi argumenti: 1. "...za otroka je bolje, da ravna na način, ki privablja pristno naklonjenost in dobrohotnost." Biti poslušen staršem, je otroku v korist. 2. Otrok se mora naučiti, "da se podreja pričakovanjem civilne družbe," to je, da se vede tako, da bo uspel zunaj družine. 3. "Slabo socializirani otroci imajo grozno življenje."
Skratka, otroka je treba disciplinirati. P. predlaga, naj se pri tem ravnamo po dveh načelih: načelu minimalnih pravil in načelu minimalne sile. Prvo načelo pravi, naj postavimo samo res nujne omejitve, kot je prepoved poškodovanja drugega ali stvari; upoštevanje osnovne higiene in hišnega reda ipd. Po drugem pravilu pa naj bi ugotovili, kako se otrok odziva na naše posege in uporabili njemu primeren ukrep, da dosežemo primerno vedenje. Pri nekom bo zadostoval strog pogled ali besedica "ne", drugega pa bo treba prijeti za roko in ustaviti nameravani razbijaški gib.
Razprava po nekaj okolišanja pripelje do vprašanja telesne kazni. P. ji ne nasprotuje kategorično: "Za otroka, ki krši meje na spektakularno navdahnjen način, lahko udarec po zadnji plati pokaže potrebno resnost odgovornega odraslega." (str. 139) Kot psiholog bi se P. lahko seznanil s spoznanji stroke, ki nasprotuje telesnemu kaznovanju, ker nima dobrih dolgoročnih posledic. Lahko bi navedel te razloge in, če že, polemiziral z njimi. Gornji navedek razumem, kot da P. dopušča, da starš izjemoma ustavi otrokovo divjanje z udarcem. Sam pod telesnim kaznovanjem razumem sistematičen tepež za vsak prestopek, ko se vzgojitelju zdi, da je to potrebno. Razprave o tem vprašanju običajno ne upoštevajo družbenega konteksta vzgoje. Generacijo pred nami je bilo dokaj običajno, da so bili otroci tepeni, če so razjezili očeta. Ker je bilo nekaj običajnega, tako kaznovanje tudi ni imelo tako hudih posledic, ker ni bilo povezano s stigmatizacijo. Že v mojem času, ko nas niso več prav pogosto tepli, je bil otrok, ki se mu je to dogajalo pogosto, v očeh vrstnikov zaznamovan.
Moj oče me je enkrat samkrat naklestil. Sam nad svoja otroka nisem dvignil roke. Prav tako se moja otroka vzdržujeta tovrstnega ukrepanja v odnosu do svojih otrok. Ko smo v sedemdesetih letih v okviru projektov prostovoljnega dela z otroki in mladino delali s taborniki, skupaj hodili na izlete, skupaj taborili, ne vem, da bi kdaj koga ustavljali z udarcem. Spominjam se enega samega takega pripetljaja. Na zimovanju je skupina mladostnikov zvečer v skupnem prostoru razgrajala še po uri, določeni za spanje, ko bi moral v koči biti mir, da bi se otroci naspali. Naš vodja, psiholog, ki vsekakor ni bil zagovornik telesne kazni, je stopil do razgrajačev, med katerimi je bil tudi njegov sin. Prijel ga je, brcnil v rit in potisnil ven. Potem je bil mir. Rad bi v taki situaciji slišal argumente gorečih nasprotnikov telesne kazni, nagnjenih k temu, da bi ta pedagoški prekršek prijavili vsaj šolskemu inšpektoratu.
Mislim, da je Petersonovo razpravljanje v tem poglavju dovolj uravnoteženo in vredno branja, če odštejem tisto, kar sem mu očital zgoraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar