Ni mi všeč Petersonovo poudarjanje dominantnosti. Že od nekdaj mi ni všeč filozofija o zmagovalcih in poražencih (winner-looser). Če imam težave v življenju, če nisem zadovoljen sam s sabo, še ne pomeni, da sem poraženec, zguba. Samo to poimenovanje poslabšuje mojo samopodobo in moj položaj. V življenju ne gre za to, da se povzpnemo nad druge ljudi, da jih premagamo kot močnejši jastog šibkejšega. Ne pristajam na to, da imam v sebi števec dominantnosti. Ne gre mi za status, gre mi za dobro življenje. Na življenje ne gledam kot na tekmovanje z drugimi, kvečjemu s samim seboj.
V življenju je obilo možnosti za sodelovanje, medsebojno pomoč in solidarnost. In mogoče mi ni do tega, da bi, kot mi napoveduje P., "z vzravnanimi rameni ... vodil svoje ljudstvo skozi puščavo." Zveni pa mogočno. To je res.
2. poglavje: S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati
P. najprej ugotovi, da človek ne jemlje predpisanih zdravil, ko pa mu jih veterinar predpiše za psa, njegovo naročilo dosledno in prizadevno izpolnjuje. Iz tega P. sklepa, da ima človek rajši svojega psa kot samega sebe; da poskrbi za psa, zase pa ne. Skoraj vse poglavje je nato posvečeno pojasnjevanju, zakaj je tako. Pojasnjuje s pomočjo Svetega pisma, saj naj bi bilo v njem zbrano vedenje (da ne rečem Resnica) o človeški naravi. Zgodbe iz Geneze govorijo o človekovem grehu, ko sta prva človeka jedla z drevesa spoznanja dobrega in zlega; se zavedla svoje nagote in občutila sram; bila za svoj greh kaznovana z izgonom iz raja. Petersonova eksegeza teh zgodb je zanimiva in branja vredna. Je pa eksegeza vernika, ki teh zgodb ne prevaja v jezik brez Boga. Izteče se v ugotovitev, da zaradi samozavedanja, da je sposoben zla, človek prezira samega sebe in se sebe sramuje. Človek je "padlo bitje." "Mogoče je človek nekaj, česar nikoli ne bi smelo biti." (Če pomislim na uničevanje Planeta, bi se kar strinjal.) Vendar pa človek v sebi ohranja spomin na raj. "Celotno Sveto pismo je "prikaz, kako je mogoče popraviti posledice padca, prikazano je kot pot iz zla."(str. 64) Človeku je dana izbira med dobrim in zlim. Če se odloči za dobro, s tem zanikuje svojo "padlost" in si "zasluži nekaj spoštovanja". Ker pa skrbite tudi za druge in ste drugim pomembni, "ste moralno dolžni poskrbeti zase". Torej, vzemite vendar svoja prekleta zdravila. Vendar: "Vsaka oseba je globoko pomanjkljiva", kajti nič se ne more primerjati z božjo slavo.
Zadnji strani (69-70) vsebujeta uporabne napotke glede skrbi zase. Odgovori si na vprašanja, kdo si, kam greš, kakšni sta tvoja vizija in usmerjenost; kakšnih načel se držiš. Nazadnje P. celo dopusti družbeno delovanje: "Lahko pomagate usmeriti svet ... malo bolj proti nebesom in malo bolj stran od pekla." P. celo meni, da človek lahko temu "usmerjanju sveta" posveti svoje življenje. "To bi vam dalo Smisel z velikim S." Se zelo strinjam.
Petersonovega pisanja v tem poglavju ni mogoče kritizirati, ker gre za veroizpoved. Tej veri lahko postavim nasproti le svojo vero. Dobro se zavedam, da sem kot slehernik nagnjen k zlu. Večkrat se vprašam, ko gledam grozljive prizore iz vojn: Ali bi bil zmožen kaj takega storiti? Odgovora ne vem. Pred očmi imam kot zgled zgodbo Sophie Scholl, študentke, ki je skupaj s svojimi tovariši na muenchenski univerzi med drugo svetovno vojno delila protihitlerjevske letake. Ni se odpovedala svojemu prepričanju v zameno za blažjo kazen. Šla je v smrt. Bila je katoličanka in vera v Boga ji je pri tej odločitvi gotovo pomagala. Zadostovala pa bi tudi vera v dobro in prav, kot so dokazali mnogi, ki so se žrtvovali, ne da bi verovali v Boga. Nimam se za "padlo bitje". Ne verjamem v Resnico, so samo resnice, moja, tvoja, njegova. Psa nimam. Zdravil ne opuščam zato, ker bi se preziral, ampak zato, ker se bojim njihovih stranskih učinkov. To pomeni: iz ljubezni do sebe.
3. poglavje: Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše
V prvem delu tega poglavja P. opisuje svojo mladost v kanadskem prerijskem mestu Fairview, Alberta, z ostrimi zimami in kratkim poletjem, v katerem mladi niso imeli kaj početi. Mladostniki so se zabavali z avtomobilskim križarjenjem po cestah okrog mesta in žuriranjem ob koncih tedna. Takrat se je P. družil s sicer domiselnim fantom iz soseščine, ki pa je bil zamorjen zaradi odnosov družini in nezadovoljen z odnosom z ostarelim očetom. Ni se lotil ničesar konstruktivnega, le vedno znova je razbil avto, ki mu ga je oče vztrajno popravljal. Imel je mlajšega brata, ki je bil prav tako zmeden. Mladostniki v Petersonovi druščini so bili "prezgodaj cinični, naveličani"; izogibali so se koristnim dejavnostim in zavračali članstvo v prostočasnih organizacijah. Tudi ko so nekoč šli na izlet v večje mesto, kjer je bilo obilo drugih možnosti, so poiskali okolje, ki je bilo podobno njihovemu rojstnemu kraju in nadaljevali z zapijanjem.
Po preselitvi v večje mesto na kolidž se je P. otresel pritiska mladostniške skupine in začel delovati v študentski organizaciji. V kolidžu je dobil urejenega sostanovalca, ki si je želel nadaljevati študij, kar je potegnilo tudi Petersona. Spremljal pa je tudi svoja mladostna družabnika: pri starejšem se je razvila psihoza in je naredil samomor, mlajši pa se je še naprej družil s prijatelji, ki so obupali nad samim seboj. P. je ob tem spoznal, da si ljudje, "ki imajo nizko mnenje o svoji vrednosti - ali ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje - izberejo novega znanca natanko iste vrste ... (ker) ne verjamejo, da si zaslužijo kaj boljšega." (str. 79) In vendar je P. prepričan, da je človek a priori "padlo bitje".
V drugem delu tega poglavja P. tematizira izbiro slabega prijatelja, ki jo motivira težnja, da bi prijatelju "pomagali" ali ga "rešili". Ugotavlja, da to težnjo pogosto motivira samovšečnost. Ob tem navaja primer iz Dostojevskega Zapiskov iz podtalja, kjer glavna oseba mesijansko samovšečno "rešuje" prostitutko Lizo, v resnici pa jo uniči. (str. 82) Drugi motiv za navidezno pomoč je lahko tudi minimiziranje ali prikrivanje lastne zavoženosti ob nekom, ki je še huje zavožen. Tretji motiv je lagodnost drsenja v propad, lagodnost brezdelja, nezavzetosti in žuriranja, "Lažje je ne razmišljati, ne delati in ne skrbeti. Lažje je odložiti na jutri, kar bi bilo treba narediti danes, in prihodnje mesece in leta utopiti v današnjih poceni užitkih." (str. 83) "Preden nekomu pomagate, bi morali ugotoviti, zakaj je ta oseba v težavah. Ne smete kar tako domnevati, da je plemenita žrtev krivičnih razmer in izkoriščanja. To je najmanj verjetna, ne najbolj verjetna razlaga." Če zanikate osebno odgovornost "žrtve", "zanikate ves trud te osebe v preteklosti ... S tem ji odvzamete vso moč."
(str. 83) To je močan argument.
Tu ne gre samo za izbiro prijateljev. Te odstavke bi si morali prebrati socialne delavke in socialni delavci in vsi v pomagajočih poklicih. Vse preradi v svoji težnji pomagati spregledamo delež odgovornosti "žrtve" za njen nezavidljiv položaj. Svoje prispeva tudi določena ideologija, ki krivi izključno družbeni "sistem" za vse tegobe ljudi in spregleduje, da naloga socialnega dela ni revolucija ampak posredovanje med potrebami posameznika in družbe pri urgentnih težavah posameznika ali družine, pri čemer si prizadeva tudi za spremembe sistemskega okolja, kjer so potrebne. Sam sem v predavanja iz teorij socialnega dela vključil primer, ki prikazuje različne stopnje lastne odgovornosti "žrtve": od situacije, ko nekdo utrpi škodo brez lastne krivde, do primera, ko je le sam kriv za to, kar se mu je zgodilo.
Pozornost mi je vzbudil tudi odstavek, v katerem P. utemeljuje previdnost pri izbiri prijatelja, da nas ne bi "povlekel še globlje". Spomnil sem se na naša prizadevanja v poznih sedemdesetih letih, ko smo poskušali z vključujočo vzgojo pomagati otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti tako, da smo jih vključevali med običajne tabornike. Peterson navaja primer, v katerem vključitev slabega delavca med dobre poslabša celotno ekipo. "Enako se zgodi, ko dobronamerni svetovalci vključijo mladoletnega prestopnika med razmeroma civilizirane vrstnike. Širi se delinkventnost, ne stabilnost." (str. 64) P. opira to sodbo na empirično študijo, ki je takrat nismo poznali, čeprav bi jo lahko, saj je bila objavljena leta 1959 (McCord&McCord, 1959, nav. po Petersonu, op. 64). V omenjenem našem poskusu nismo sistematično beležili sprememb v vedenju in doživljanju otrok in mladostnikov na obeh straneh, zato ne morem ne potrditi ne ovreči te ugotovitve. Poskus se je po dveh letih končal tako, da se je po konfliktu med "pravimi taborniki" in "vključenimi prišleki" terapevtsko prizadevanje "nevključujoče" nadaljevalo v posebnih taborjenjih, ne več v okviru taborniške organizacije.
Petersonov naslov tega poglavja, ki se ponovi v zadnjem stavku, pravzaprav ni ustrezen. Ne gre za to, da naj bi si za prijatelje izbirali ljudi, ki nam želijo najboljše - le kako naj to vemo. Izbirajmo prijatelje, ki so zavzeti, ki si prizadevajo, ki so že tudi kaj dosegli; ki niso brezciljni, ravnodušni in cinični.
Ni komentarjev:
Objavite komentar