Priznam, da sem se s težavo prebijal skozi to gostobesedno poglavje in iskal poante in smisel. Tisto, kar me je v tem poglavju zbodlo, sem obdelal že v svojem prvem sestavku o tej knjigi, o veri in ateizmu. Poleg tega pa bi rad razpoznal strukturo poglavja in ujel celotno misel.
Do tu bi kot svetovalec ravnal podobno kot P. Tu pa se s Petersonom razhajava. On pravi: "... vera je spoznanje, da je treba tragične nerazumnosti življenja uravnotežiti z enako nerazumno predanostjo bistveni dobroti Biti. In sočasno je volja, da si drznete svoj pogled usmeriti v nedosegljivo in žrtvovati vse, tudi (najpomembnejše) svoje življenje." (str. 107) "Posvetite se dnevu, vendar se trudite za najvišje dobro." (str. 110) "Povežite se, v svoji duši, z Resnico in najvišjim Dobrim." (str. 109)
Bit je to, da sem. In da vse drugo je. Besedo "bit" pišem z malo začetnico, čeprav je nedoumljiv čudež. Bit ni isto kot Bog. Bit sama po sebi, ni ne dobro ne zlo. To, da sem, se mi lahko zdi dobro, lahko pa ne. Iz tega, da sem, lahko naredim nekaj dobrega, lahko pa tudi ne. Lahko naredim veliko zlo. Lahko sem hvaležen, da sem, lahko pa obžalujem, da sem, in preklinjam tiste, ki so me spravili na svet. Bit je samo možnost dobrega ali zla. Naloga svetovalca ljudem v eksistencialni stiski je, da človeka pripeljejo do uvida, da lahko izbira in da se odloči. Pomaga mu pri odločanju. Če se odloči za pot samouresničevanja in etično držo (ki ni od Boga, lahko pa klient veruje, da je), mu pomaga, da na tej poti vztraja in napreduje. Vztrajati pri samolastnem življenju in etični drži pomeni, da se moramo marsičemu odpovedati (toploti črede, na primer) in v skrajnem primeru zastaviti svoje življenje za to, kar smo in kakor smo. Nagrada za to je občutek, da "smo pri sebi", da živimo polno, samolastno življenje.
Ne vem, kaj naj bi bila "bistvena dobrota Biti". Ne vem, kaj je "najvišje Dobro", kaj je "Dobro" z veliko začetnico. Zame ni Resnice, so samo resnice, moja, tvoja, njegova (ki lahko soglašajo). Vem pa, da tudi drugi ljudje stremijo k samouresničitvi; da so tudi drugi sočutni in solidarni in da "dobra beseda dobro mesto najde" v njihovih srcih; da so zmožni delati dobro in se upirati zlu - tudi kolektivno.
V resnici smo ujeti v paradoks. Da ne bi zavrgli življenja, ga posvojimo, si ga prilagodimo, s tem pa tvegamo, da ga bomo morali žrtvovati. Konec je enak, pot do njega pa je ali pot zveličanja ali pogubljenja.
Naslov poglavja govori o nečem, kar smo lahko že mnogokrat prebrali v različnih besedilih o osebnostni rasti: svojih dosežkov ne primerjaj z dosežki drugih ampak s svojimi preteklimi dosežki. Če se boš primerjal z drugimi, boš nujno našel koga, ki je boljši od tebe, in lahko boš vesel, če nisi čisto zadaj. In potem boš spet prepričan, da si zguba itd. Za tvojo samozavest, za tvoje duševno ravnovesje je bolje, da se primerjaš samo sam s seboj. Nekakšna tolažilna in nekoliko poniževalna modrost.
V resnici v tem poglavju ni samo ta misel. Poglavje govori o tem, kako naj človek, ki je zmeden, ki ni zadovoljen, ki je morda nesrečen in ki ga vleče, da bi življenje zavrgel, najde pot in osmisli svoje življenje. P. nas najprej prepriča, da so merila uspešnosti v čemerkoli nujna. Kaj če se pri takem merjenju znajdeš na dnu? Nekateri svetujejo, da si ohraniš vzdržno samopodobo, če preprosto zanikaš tak izid in se vdaš "pozitivni iluziji", po domače laži. Druga možnost je, da neuspeh racionaliziraš in si rečeš, da bo itak vedno kdo boljši od tebe, da je grozdje pač kislo, in da vse skupaj nima smisla, kar si itak mislil že doslej. To pa ni tvoj namen. Tvoj namen je priti ven iz tega. Tu pri P. ni skladja. Če je cilj prizadevanja najti smisel, je merilo uspešnosti, da je človek našel smisel ali da ga ni našel. Tu ni kvantifikacije in "zgoraj" in "spodaj" in opravičevanja.
Ven iz nelagodja prideš postopoma. Pomisli, razširi vidno polje. V tvojem življenju je množica področij, ki imajo zate neki pomen; množica delovnih področij, sposobnosti, zmožnosti, dejavnosti. Nisi povsod na dnu. Mogoče si trenutno nečesa želiš, česar ne moreš dobiti. Odmakni se, vprašaj se, ali res želiš samo to reč, samo ta položaj, samo to vlogo. Ne. Želiš si boljše življenje. Boljše življenje lahko dosežeš na več načinov. Tu sledi P. običajni strategiji psihoterapije ali svetovanja: svetuje razširitev pogleda, okvira razmišljanja, preokvirja. "Odločite se usmeriti v boljše življenje - namesto v boljšo pisarno." (str. 104) Potrebo po preokvirjanju še dodatno utemeljuje v nadaljevanju. Potem svetuje poglobitev oziroma individualizacijo pogleda. Ugotovi, kaj je tisto, kar je zate pomembno, in na kar drugi morda sploh niso pozorni. Kaj imaš ti rad, kaj si ti želiš - in to je morda nekaj povsem tvojega, nekaj, kar niso pričakovanja drugih; kar je tvoja posebnost; po čemer se razlikuješ od povprečja, od množice. Ko se tako ozaveščaš o sebi, svojih potrebah, željah, svojih posebnih težnjah, postajaš pogumnejši, vedno bolj "pri sebi". "Drznite si biti nevarni. Drznite si biti resnicoljubni." (str. 92) Kaj pričakuješ od drugih? Česa ti ne dajejo? V čem te prikrajšujejo? Kaj ti preprečujejo? Ne izogibaj se konfliktu. Spregovori in se pogajaj za boljši položaj. "... kot odrasli se morate naučiti, kako biti v pravi meri drugačen od vseh drugih." (str. 93)
Vsakdanje življenje spreminjajte z malimi koraki, kot smo že omenili. Določite majhno, nepomembno stvar, ki vas moti, npr, nepospravljeno mizo. Pospravite jo. Nagradite se s kavo. Naslednji dan se lotite druge stvari, zastavite si naslednji cilj. "Želim, da so do konca dneva stvari v mojem življenju za malenkost boljše, kot so bile zjutraj." (str. 97) Zavedajte se, da si želite boljšega življenja in da boste to dosegli postopno z malimi koraki. "Zaveste se, da je napačno stremeti k boljšemu življenju, če je cena zanj poslabšanje življenja nekoga drugega." Postali boste vse bolj ustvarjalni. Postavite si višje cilje. Izboljšajte življenje družine. "Vidite mimo omejitev. ... Pojavijo se nove možnosti." (str. 107) Zastavili ste si cilj izboljšati življenje - vaše, bližnjih, morda skupnosti - kolikor zmorete.
Stop! Pozor! Nismo spotoma, navdušeni nad začetnimi uspehi, pozabili, kaj smo sprva nameravali? Hoteli smo osmisliti svoje življenje, potem pa smo se spremenili v dobrodelneže. Tu se Petersonu zgodi zamenjava, ki vodi v hipostaziranje Dobrega. Stremimo k razločitvi od drugih, odkrivamo in potrjujemo svojo drugačnost. Začenjamo se počutii vse bolj pri sebi. Boljše se počutimo, življenje postaja boljše. Ne pomislimo več, da bi zavrgli življenje. Verjamete v to, da je mogoče po tej poti nadaljevati. To je trenutno vaša vera. Zaupate sebi in drugim, ki so vključeni v ta vaš proces. To Peterson v začetku imenuje "izboljševanje življenja" in sledili smo mu. Videti je, kot da stopnjujemo dobro. V resnici ne gre za stopnjevanje dobrega, ampak za približevanje svoji naravi in smislu.
Stop! Pozor! Nismo spotoma, navdušeni nad začetnimi uspehi, pozabili, kaj smo sprva nameravali? Hoteli smo osmisliti svoje življenje, potem pa smo se spremenili v dobrodelneže. Tu se Petersonu zgodi zamenjava, ki vodi v hipostaziranje Dobrega. Stremimo k razločitvi od drugih, odkrivamo in potrjujemo svojo drugačnost. Začenjamo se počutii vse bolj pri sebi. Boljše se počutimo, življenje postaja boljše. Ne pomislimo več, da bi zavrgli življenje. Verjamete v to, da je mogoče po tej poti nadaljevati. To je trenutno vaša vera. Zaupate sebi in drugim, ki so vključeni v ta vaš proces. To Peterson v začetku imenuje "izboljševanje življenja" in sledili smo mu. Videti je, kot da stopnjujemo dobro. V resnici ne gre za stopnjevanje dobrega, ampak za približevanje svoji naravi in smislu.
Do tu bi kot svetovalec ravnal podobno kot P. Tu pa se s Petersonom razhajava. On pravi: "... vera je spoznanje, da je treba tragične nerazumnosti življenja uravnotežiti z enako nerazumno predanostjo bistveni dobroti Biti. In sočasno je volja, da si drznete svoj pogled usmeriti v nedosegljivo in žrtvovati vse, tudi (najpomembnejše) svoje življenje." (str. 107) "Posvetite se dnevu, vendar se trudite za najvišje dobro." (str. 110) "Povežite se, v svoji duši, z Resnico in najvišjim Dobrim." (str. 109)
Bit je to, da sem. In da vse drugo je. Besedo "bit" pišem z malo začetnico, čeprav je nedoumljiv čudež. Bit ni isto kot Bog. Bit sama po sebi, ni ne dobro ne zlo. To, da sem, se mi lahko zdi dobro, lahko pa ne. Iz tega, da sem, lahko naredim nekaj dobrega, lahko pa tudi ne. Lahko naredim veliko zlo. Lahko sem hvaležen, da sem, lahko pa obžalujem, da sem, in preklinjam tiste, ki so me spravili na svet. Bit je samo možnost dobrega ali zla. Naloga svetovalca ljudem v eksistencialni stiski je, da človeka pripeljejo do uvida, da lahko izbira in da se odloči. Pomaga mu pri odločanju. Če se odloči za pot samouresničevanja in etično držo (ki ni od Boga, lahko pa klient veruje, da je), mu pomaga, da na tej poti vztraja in napreduje. Vztrajati pri samolastnem življenju in etični drži pomeni, da se moramo marsičemu odpovedati (toploti črede, na primer) in v skrajnem primeru zastaviti svoje življenje za to, kar smo in kakor smo. Nagrada za to je občutek, da "smo pri sebi", da živimo polno, samolastno življenje.
Ne vem, kaj naj bi bila "bistvena dobrota Biti". Ne vem, kaj je "najvišje Dobro", kaj je "Dobro" z veliko začetnico. Zame ni Resnice, so samo resnice, moja, tvoja, njegova (ki lahko soglašajo). Vem pa, da tudi drugi ljudje stremijo k samouresničitvi; da so tudi drugi sočutni in solidarni in da "dobra beseda dobro mesto najde" v njihovih srcih; da so zmožni delati dobro in se upirati zlu - tudi kolektivno.
V resnici smo ujeti v paradoks. Da ne bi zavrgli življenja, ga posvojimo, si ga prilagodimo, s tem pa tvegamo, da ga bomo morali žrtvovati. Konec je enak, pot do njega pa je ali pot zveličanja ali pogubljenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar