V prejšnjih dveh sestavkih o Petersonu na tem blogu sem se nesistematično obregnil ob tisto, kar me je zmotilo v prvih poglavjih knjige. Dolgujem pa svoje mnenje o vsem drugem in o knjigi kot celoti. Umišljam si, da je komu do tega, da zve to mnenje. Nekaj zapisov bo treba, da vse izpovem. Najprej nekaj o kontekstu Petersonovega pojavljanja.
Filozof Tine Hribar je že v osemdesetih letih zapisal: "Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije. Dvajseto stoletje je stoletje organizacije. Enaindvajseto stoletje bo stoletje orientacije. Produkcija temelji na delu. Organizacijo obvladuje volja do moči. Orientacija izhaja iz želje, ki je oprta na neko vedenje." (T. Hribar, Moč znanosti - Marksistična teorija družboslovja, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, str. 308) "Problem razvitih je vse manj ... organizacija, postaja pa vse očitnejši problem orientacije. Čedalje bolj jasno se kaže, da manjka odgovor na vprašanje, zakaj tako in ne drugače. ... V prihodnosti nam grozita brezciljnost in nesmiselnost." (ibid. str. 313) "Razumetje je predpogoj orientacije. Razumeti svet, Heideggrovo pustiti biti, ne pomeni izhajati iz kake ideje o svetu ali se predajati snovanju novih svetov ... Pustiti biti, razumeti vse in vsako bivajoče iz njegove biti, pomeni odpreti se orientaciji, ki ni podvržena delovnim smotrom ali ciljem volje do moči, marveč sovpada s smislom biti." (str. 315)
Knjiga kanadskega psihologa Petersona je knjiga o orientaciji trideset let potem, ko smo lahko prebrali gornje Hribarjeve besede. Namen mojega pisanja je torej razumeti, kaj nam hoče Peterson povedati, to pa pomeni izluščiti bistveno in opozoriti na postransko in neskladno. Pri tem me zavezuje načelo "pustiti biti" tudi v odnosu do Petersona. Naj kar bo, kar je, le malo naj se zamisli nad tem, kaj pravzaprav je. Tako kot on meni sporoča, da pravzaprav ne vem, kaj sem (to se bo razjasnilo kasneje), ker sem preveč zapleten, tako jaz njemu sporočam, da ni to, kar misli, da je, če so njegove misli nedorečene ali protislovne.
Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je založba Mladinska knjiga izdala knjigo britansko-ameriškega finančnika in filantropa, milijarderja Johna Marksa Templetona Modrost življenja (MK, Ljubljana, 1999). Knjiga vsebuje "200 večnih duhovni načel", lepo porazdeljenih na 40 tednov po pet načel. Načela so citati in odlomki iz zelo različnih besedil, od Biblije, del filozofov, znanstvenikov, drugih slavnih ljudi in tudi Templetona samega. Knjiga je mišljena kot brevir: vsak dan naj bi razmislili o enem takem načelu ali eni modri izjavi. Potem bi si lahko vzeli skoraj tri mesece dopusta od načel. Ker je kup teh izrekov prevelik, se človek težko orientira. Petersonov seznam 12 načel je zato dobrodošlo skrajšanje modrosti.
Petersonovo knjigo sem kupil po njegovem obisku pri nas in haloju v medijih, ker me je zanimalo, zakaj ves ta hrup; zakaj je možak "celebrity". Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v teh sestavkih. Poleg tega bom ob njem vzporejal svoja pojmovanja, saj sem tudi sam psiholog, ki me zanimajo vprašanja življenja in psihološke pomoči pri usmerjanju življenja, iskanju smisla življenja. Doslej sem imel pri sebi Yaloma in rad bi videl, kaj mi ima o tem povedati Peterson.
Ko sem knjigo odprl, sem preletel vsebino, prebral dvanajst pravil. Rekel sem si: z vsem se strinjam. Tudi če ostalega v knjigi ne preberem, ta pravila intuitivno sprejemam. Ker pa je vedno možnost nesporazuma, da ta pravila sam razumem drugače kot avtor, me zanimajo tudi njegove utemeljitve in komentarji. Zaradi preglednosti bom pri komentiranju vsakega poglavja navedel najprej tisto, s čimer se strinjam, ali kar je po moje nesporno, potem pa tisto, kar me moti. Tega dvojega ni mogoče vedno jasno ločiti, saj se lahko pri določeni temi prepletata oba vidika.
1. poglavje: Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni
Devi stare in piedi ben diritto, con il mento alzato, e guardare in faccia il mondo.
Gianrico Carofiglio, La versione di Fenoglio
Ko sem prebral naslov prvega poglavja, sem mislil, da je mišljen metaforično; da je metafora za samolastno življenje (kot to imenuje T. Hribar v Fenomenologiji I, SM, Ljubljana 1993, pogl. o Heideggru).
Mislil sem, da pomeni: postavi se zase; ne zanikuj se; upaj nastopiti tak, kakršen si; pridi s svojo barvo na dan. Ne pretvarjaj se, ne nosi maske, ne igraj mimikrije. Si kakršen si; lahko se izboljšaš; lahko se še bolj približaš svoji naravi, a ne zanikuj se; ne skušaj biti nekaj drugega; v svojih bistvenih težnjah se ne prilagajaj pričakovanjem drugih in povprečju. Ni čisto ustrezno govoriti o "iskanju samega sebe". To predpostavlja, da je nekje globoko v nas skrit pravi jaz, ki ga moramo najti. Ne gre za to. Iskanje samega sebe je oblikovanje sebe s primerno izbiro možnosti v času tako, da se čutimo vse bolj pristni, samozavestni in polni, vse bližji svoji naravi. Te poti pa ne začnemo tako, da se umaknemo izpred oči drugih, dokler "ne najdemo sebe", dokler tega procesa ne pripeljemo do take stopnje, da se upamo pokazati presoji drugih. Ne, začnemo s pogumnim nastopom pred svetom: tak sem v tem trenutku; to sem jaz. Žal mi je, če vam nisem všeč, a ne morem zanikati samega sebe. Ob tem smo pozorni na dogajanje v sebi. Smo sami v sebi zadovoljni s tem nastopom? Je to naša prava lega? Kakšna bo naša naslednja izbira?
Peterson svojega prvega pravila ne misli metaforično ampak dobesedno: "Zravnajte se! Ne držite se sključeno!" Ne morem zanikati razočaranja zaradi te banalizacije prvega pravila, ki bi imelo smisel v metaforičnem pomenu, mnogo manj pomembno pa je, če je mišljeno dobesedno.
P. ni prvi, ki priporoča pokončno držo kot terapijo. V psihologiji je znana "Alexandrova tehnika". Avstralski gledališki igralec Frederick Mathias Alexander (1869-1955) je kot učitelj izgovorjave, dikcije in recitacije, razvil metodo pravilnega dihanja, ob tem pa tudi metodo pravilne, zdrave drže. S premišljenim sproščanjem vratnih mišic je najprej pomagal sebi, ker mu je od časa do časa "vzelo glas", sčasoma pa je uspešno pomagal tudi drugim, med njimi vplivnim javnim osebnostim. Med njegovimi klienti je bil celo slavni ameriški filozof in pedagog, John Dewey. Njegova metoda je precej zapleteno opisana, ker je dal veliko na videz in vtis učenosti, v bistvu pa gre za uveljavljanje dobre drže, pravilnega dihanja, sproščanja ipd. Baje pomaga tako pri nekaterih telesnih težavah (bolečine v hrbtu) kot tudi pri čustvenih in življenjskih težavah. Skratka: zravnajte se, glavo pokonci, pogled naprej, odločen korak - pa bo šlo skozi življenje.
Globljo psihološko utemeljitev te metode lahko iščemo v danes preseženi James-Langejevi teoriji emocij. Po tej teoriji so emocije (doživljena čustva) posledica fizioloških ali somatskih dogajanj. Preprosto povedano: če se nasmehnemo, bomo postali vedri in ne obratno: če smo vedri, se potem nasmehnemo. Zravnajte se, hodite pokončno, zjezite se, uveljavite se in začele se vam bojo dogajati dobre reči. Kadar sem potrt, mi pomaga, če se zravnam, globoko vdihnem in si rečem: Tudi ta dan bomo preživeli. Tu se ustavimo, kajti hitro začnemo precenjevati vpliv vzravnane drže.
Skok v "metafiziko" prenesemo samo, če je mišljen kot licentia poetica. "Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi. Pomeni odločitev, da prostovoljno spreminjate morebitni kaos v resničnost primernega reda." (str. 28) "Tako ojačeni in opogumljeni lahko sklenete sprejeti Bit ter delate za njeno krepitev in izboljšanje." (str. 39) V to silno moč vzravnane drže ne verjamem. Razen, če ni mišljena dobesedno. Če je mišljena kot osebno zadržanje. Upajte si tvegati. Stephan Hessle (Dvignite se! Sanje, Lj. 2011) poziva: "Dvignite se!"
Pogumno izražena "sveta jeza" nas potrjuje take, kot smo. Timothy Snyder (O tiraniji) navaja med svojimi pravili tudi tale: "Ne ubogaj vnaprej. Prevzemi odgovornost za obraz sveta. Izstopaj. Glej v oči in se pogovarjaj. Varuj institucije."
V kolikor gre za poziv posamezniku, naj oblikuje svoj značaj tako, da bo sposoben prenesti težave življenja, se uveljaviti in skupaj z drugimi spreminjati okoliščine, v redu. Če je to kritika posameznikove moralne upognjenosti, hlapčevske drže, je potrebna in sprejemljiva. Da pa bi telesna vzravnanost, Alexandrova metoda, vodila do metafizične pokončnosti v odnosu do biti, je naivno pričakovati. P. ne navaja nobenih empiričnih raziskav v prid svoji tezi. Zvezo med telesno držo in življenjsko prodornostjo utemeljuje evolucijsko, biološko, nevrološko in zaide v biologizem.
Poglavje se začne z opisom boja med jastogi za ozemlje. Zmagovalcu se izloči serotonin, poražencu pa oktopamin. Poražencu se po več porazih dobesedno stopijo možgani in mu zrastejo novi, "podrejeni" možgani. P. s tem pove, da ima človek globoko v paleomožganih vgrajen nevrološki mehanizem za boj in nevrokemijo reakcije na zmago in na poraz. Človek ima v možganih "meter" dominantnosti, ki takoj zazna, ali se čuti dominantnega ali podrejenega. Prvemu se začne izločati serotonin, ki usposablja osebo, da si ustvari še večjo dominantnost; drugemu se izloča oktopamin, kar ga onesposablja za boj.
Več serotonina vodi do ravnanja, s katerim si človek zagotovi še več serotonina; več oktopamina vodi do še več oktopamina, ki človeka vse bolj onesposablja za življenjski boj. Čemu je treba to vedeti? Življenje je težko in človek se mora usposobiti za boj z življenjem. Obvladovanje življenjskih izzivov je po P. obvladovanje drugih ljudi. Življenjski boj je boj za družbeni vzpon. Zato so gornji razredi bolj zdravi, spodnje pestijo bolezni in neurejeno življenje. Ta nazor vodi do zahteve, da je treba človeka z vzgojo, terapijo usposobiti, da bo dominanten zmagovalec in tako sposoben nositi breme življenja.
Ta Petersonova teorija o serotoninu in oktopaminu je veliko poenostavljanje in na družbeni ravni popolnoma nevzdržna. Že na biološki ravni se postavi vprašanje, ali smemo prenašati spoznanja z jastogov na človeka. Kje so dokazi za tako delovanje nevroloških mehanizmov pri človeku. Kje so v človeških možganih te jastogove strukture? Še več vprašanj se postavi na psihološki in družbeni ravni.
Vzemimo zgodbo vojaka, ki je zapustil vojsko in postal civil (Kain Ramsay, Udemy university, spletna univerza). Kakšni sokovi se pretakajo v njem? V vojski je bil desetar. To pomeni: bil je podrejen oficirjem in v tem odnosu se je v njegovih možganih pretakal hormon podrejenosti, oktopamin. Bil je nadrejen petim vojakom. Tedaj se mu je pretakal serotonin. Prišlo je do situacije, ko ga je nadrejeni pred njegovim oddelkom oštel, ker ni dobro opravil neke naloge. Influks oktopamina. A že naslednjo minuto je nagnal svoje vojake čistit sekret - influks serotonina. Potem je zapustil vojsko. Vojaki Njenega Veličanstva so se v odnosu do civilov imeli za nekaj boljšega - kopali so se v serotoninu. Zdaj je pa sam postal civil. O, sveta pomagavka, možgani so se mu začeli razkrajati zaradi poplave oktopamina. Resnici na ljubo: res se je zapil in zadrogiral, večkrat poskušal samomor, dokler ga ni prijatelj potegnil iz oktopaminske kopeli. Mogoče mu je kar injeciral serotonin. Gradbeni delavec iz Bosne je v službi preplavljen z oktopaminom, ker se boji delovodje. Ko pride domov, pa nažene Fato, da mu streže, in je poln serotonina. Vendar je del nižjega družbenega sloja. Ima torej več oktopamina ali serotonina? Se bo kam pririnil ali ne?
Povsem nevzdržno je negativne značilnosti nižjih družbenih slojev, kot so večja obolevnost, več kriminala itd. pripisovati njihovi podrejenosti zaradi začaranega kroga (navzdol potekajoče spirale) amplifikacije izločanja oktopamina, luksuzno življenje vrhnjega sloja pa obratno usmerjeni serotoninski kopeli.
Ali to pomeni, da se 80 % Zemljanom možgani razkrajajo, zaradi tega ker so deprivilegirani? 20 % so pa polni serotonina? Povsem nevzdržno je položaj posameznika v nižjem sloju pripisovati njegovim oktopaminskim možganom, ponižnosti in neprodornosti, in pričakovati, da se bo s pokončno hojo prebil v višji sloj. To je nedopustno naiven ali do kraja ideološki biologizem.
Življenje seveda ni ne jastog ne medved. Ni le boj za zmago, za dominacijo; je tudi sodelovanje, medsebojna pomoč, solidarnost. Je delo, ustvarjanje, preprosto uživanje življenja, čudenje Biti in stvarstvu, če že hočete, prosto po P..
Petersonov biologizem izraža tudi njegov nazor o razmerju med naravo in kulturo. "Zelo malo stvari je naravnejših od kulture", pravi. Kulturo torej popolnoma podredi naravi, jo ima za del narave, prežeto z naravo. Kulturne pojave razlaga z naravnimi procesi, biološko, nevrološko. Ali ne vidi, da kultura (= kapitalistična težnja po profitu za vsako ceno) uničuje naravo? Da je torej malo stvari bolj pogojenih s kulturo, to je z načinom življenja in delovanjem družbe, kot je v našem času narava.
Delo poroča, da je bila pred 25 leti slovenska predstavitev z ekipo računalničarjev z IJS hkrati z Japonsko proglašena za najboljšo na spletu. Bili smo pionirji svetovnega spleta. "To je bil čas humanistično-razsvetljenskega etosa, ko se spleta še niso polastile lovke komercializma." Prvenstvo so prevzele velike računalniške korporacije, za katere je splet orodje marketinga. Naši fantje so stopali pokončno in bilo jim je dano več. Zakaj so jih drugi prehiteli? So ti drugi stopali še bolj pokončno? Na hoduljah?
Ni komentarjev:
Objavite komentar