ROGOVA KNJIŽNICA

Včeraj sem se ojunačil in stopil v prenovljeni Center Rog, "kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam_a ..." Ker si trenutno nisem ničesar nameraval izdelati sam, čeprav bi mi prav prišel kakšen čevljar, sem si namenil ogledati knjižnico. Da bi bil vtis popolnejši, nisem uporabil dvigala, ampak sem se do prvega nadstropja povzpel po širokih stopnicah. Hiša je bila polna obiskovalcev; mislim, da je potekal nekakšen kongres. Tudi kavarna je bila polna, tako da sem se odpovedal misli na kavo. Odkril sem vhodna vrata v knjižnico, ki pa se mi, začuda, niso vdala ne na "potegni" ne na "potisni". Čeprav imam v življenju kar srečo, sem tokrat naletel ravno na torek, ko se knjižnica ne odpre ob 8.00 ampak ob 10.00. Manjkalo je še deset minut, ki sem jih aktivno in ustvarjalno prebil na hodniku pred vhodom v knjižnico v udobnem stolu (fotelju?) za klubsko mizico ob prelistavanju zadnje številke Sodobnosti, ki sem jo vzel s stojala za revije pred vhodom v knjižnico. Potem je iz knjižnice prišla ena gospodična, vrata so se torej odprla, in jaz sem smuknil noter, vljudno pozdravil mlado knjižničarko (svet postaja vse lepši, poln je mladih žensk), zamomljal, da bi si rad malo ogledal in se zazrl v novitete, razstavljene na mizi takoj nasproti vhoda.

Ob tem, ko sem prelistaval knjige in preletaval povzetke na zadnjih straneh ovitkov, sem se radovedno oziral po prostoru. Že prej na hodniku sem skozi zastekljene stene knjižnice opazil, da so knjižne police nenavadno razporejene. Vidi se odločna arhitektova roka. Ta je police, ki niso višje od srednjevelikega moškega (kdo bi plezal po lojtrah na visoke police), razporedil nekonvencionalno v valovite polkrožne formacije, ki ustvarjajo odprte krožne prostore, ki se pretakajo drug v drugega. Sprehodil sem se ob teh policah, si ogledal napise, ki označujejo vrsto literature in pri oknu naletel na podolžno mizo, ne prav dolgo, z nekaj računalniki. Tu naj bi obiskovalci brali knjige in pisali. Mogoče je prostora za po tri osebe na vsaki strani; a miza se mi je zdela preozka, da se ne bi nasproti sedeča studiosusa motila. Zdaj je pri mizi za računalnikom sedela samo ena gospodična - morda od osebja.

Navsezadnje je to knjižnica, ne čitalnica, sem si mislil. Prideš, si ogledaš knjige, izposodiš in greš. Zunaj, na hodniku sem v stekleni steni, ki ločuje knjižnico od hodnika, opazil okence za vračanje knjig z režo z napisom POLOŽI SAMO ENO KNJIGO NAENKRAT. To pomeni, da knjige vračaš tako, da jih eno po eno potiskaš skozi režo. Pri tem se najbrž prebere koda knjige in stvar je opravljena. V moščanski knjižnici vračam knjige tako, da jih pri okencu izročim knjižničarki. Včasih je kdo pred mano in je treba počakati.

Potem sem pomislil, da bi pravzaprav tudi izposojo lahko avtomatizirali. Na računalniškem zaslonu v katalogu izbereš knjigo in ta čez čas prileze skozi tisto režo. Notri bi seveda morali vsaki knjigi odmeriti svoj stalni prostorček v gibljivih košaricah, od koder bi jih avtomatske prijemalke polagale na tekoči trak. Nič novega. Sodobni skladiščni sistemi to že zdaj počnejo. Le kako zmore AMAZON precej nezmotljivo pošiljati po spletu naročene knjige po vsem svetu. Potem ti v bistvu sploh ne bi bilo treba do polic in jemati higiensko oporečnih knjig v roke. Mogoče ti sploh ne bi bilo treba iti v knjižnico in bi naročeno knjigo dobil kar v poštni nabiralnik. Če bi si dal instalirati posebno napravo - to je stvar naslednjih desetletij - pa bi knjiga pristala kar na tvoji delovni mizi. Lahko bi bil ves dan za svojo mizo. Ne bi ti bilo treba iti ven, z nikomer se ti ne bi bilo treba pogovarjati in izrekati te zoprne brepomenske fraze, kot so "dober dan", "prosim, bi si lahko izposodil tole knjigo" itd. Tega že zdaj itak ne govoriš, samo pomoliš knjigo ženski pod nos, da jo položi na čitalec kod in ti jo da. V bistvu gre brez besed. Na, zdaj sem malo zašel.

Aja, knjižnica v Rogu. Zapuščal sem jo s slabim občutkom. Razočaran.

Knjižnica je zame svetišče. A ne taka Rogova. Ali so police take ali drugačne, štorasto pravokotne ali nežno valovite, v nadstropjih ali ne, ni pomembno. Mora pa biti v knjižnici poleg dovolj prostrane čitalniške mize, da se ljudje ne zadevajo drug v drugega in si ne odrivajo zvezkov in knjig, še vsaj en kot z udobnimi fotelji, da se lahko zavališ v fotelj in v miru bereš. Še lepše je, če je takih kotov s fotelji več ali pa osamljeni fotelji med policami. Saj ne vem, kaj me je še motilo. Ta knjižnica se mi je zazdela dolgočasen, negostoljuben prostor. PREGLEJ - VZEMI - PRINESI NA PULT - ODIDI. (In VRNI SKOZI REŽO, DA TE NE VIDIM!)

Naj umni arhitekti premislijo, kako narediti iz knjižnice svetišče. Plečnik je naredil cerkev.

Epilog (19. 9. 24). Po opravku, ki sem ga imel v mestu, sem danes zavil v osrednjo mestno knjižnico Otona Župančiča. Ta je po mojem okusu: prostorna, pregledna in - po vseh kotih in presledkih med policami so oblazinjeni sedeži. Pregledal sem novitete (stoje) in nato sedel na mehko ob nekem regalu, nedaleč od časopisne čitalnice, in v miru prebral nekaj odstavkov knjige. Ta knjižnica sicer ni cerkev, je pa blizu moji predstavi o idealni knjižnici.