VSEBINA SPRAVE

Kaj je in kaj ni vsebina sprave (Delo 22.11.20)

Naj mi bo oproščeno, ker pisanja spoštovanega akademika Tineta Hribarja o spravi ne razumem dobro. Lahko bi ga prosil za oseben pogovor, a mislim si, da se mogoče še kdo sprašuje podobno kot jaz, zato sem se odločil za to pismo. Tine Hribar piše: "Sprava je mogoča med ljudmi kot ljudmi, ne med ljudmi kot vlogami. ..." Ali velja to samo za spravo med živimi, ali tudi za spravo z mrtvimi? Če tudi za slednje, kako to, da sta si na spravni slovesnosti v Rogu segla v roke Alojzij Šuštar v vlogi nadškofa in Milan Kučan v vlogi predsednika predsedstva republike (in nekdanjega predsednika ZKS)? Kako to, torej, da je bila to sprava na formalni ravni, med predstavniki, sprava med živimi pa na tej ravni ni mogoča?

Sprava med živimi, med ljudmi kot ljudmi, poteka že vse od druge svetovne vojne. Mnogi so ves čas, ko se je po osamosvojitvi  razplamtevala polemika o spravi, modro menili, da je vse to odveč in da so mnogi v svojem srcu odpustili soljudem, ki so jih prizadeli, mnogi pač tega ne bodo nikoli zmogli. Pa je res odveč? Je končni sklep simpozijev ta, da je možna le sprava med ljudmi kot ljudmi, kar so mnogi zatrjevali že v samem začetku.  Je to dovolj, da se razvedrijo vremena temu narodu?

Sam sem ves čas menil in tako menim še sedaj, da bi bilo moralo priti do sprave med  živimi tudi na formalni ravni. Še vedno menim, da bi morali predstavniki vpletenih formalno obžalovati zločine svoje strani in priznati drugi strani dober namen. Dober namen komunistov je bil vzpostaviti pravično družbo, dober namen domobrancev zavarovati narod in ureditev. Žal so ti dobri nameni tlakovali pot v pekel bratomorne vojne. Predstavljal sem si, da bi morali obe strani formalno, javno izraziti svojo voljo po spravi in podpisati skupno izjavo, da se odpovedujejo izkoriščanju preteklih usodnih nasprotij v sedanji politiki.

Morda je res vse zamujeno in taka sprava res ni več mogoča: partizanov in domobrancev je le še peščica. Tudi ni prav, da bi sinovi prevzeli krivdo očetov, ko prevzemajo njihovo ideologijo, a vsaj zavedali naj bi se, kam so vodili njihovi dobri nameni. Idejni dediči obeh strani naj bi se na formalni ravni, v vlogah, vsaj vzdržali ne-spravnih dejanj, to je pogrevanja starih sovražnosti, ki jih, žal, na formalni ravni, v političnih spopadih, kar naprej obnavljajo, eni in drugi. Kaj pomaga apelirati na spravo na medosebni ravni, ali na spravo v duhu in vesti, če obe strani javno poudarjata, ena upravičenost revolucije kot boja za pravično družbo in druga upravičenost kolaboracije kot boja proti komunizmu. Ljudje se v sebi in med sabo lahko spravljamo, medtem pa na formalni ravni, v svojih gremijih in v politični areni, potomci gonijo kolo sovraštva na vekov veke.