K temu pisanju me je spodbudil zadnji uvodnik v Oni (10.11.20),
o politični uravnoteženosti. Ker nisem sledil polemiki na spletu, ne vem nič o
temačni energiji, ki da je bruhala ob tem vprašanju in ujezila gospo urednico, jo
pa, energijo, poznam iz drugih polemik. Je res neprijetna. Urednico moti fanatizem
na desnici, odsotnost dvoma. Na levici, po njenem, ni fanatizma, je prisoten
dvom. Namesto politične uravnoteženosti, ki da je "popolna zabloda",
se zavzema za družbeno kritičnost. Ne prenese pa tudi uravnovešene osebnostne
strukture pri ljudeh. Je ne razume. "Ker človek se mora izraziti v vseh
čustvovanjih ... sicer prikriva resnico svojega življenja", samo biva in
ne živi (živega) življenja. Ker naj bi uvodnik izražal stališča časopisa, ne
morem osebnih stališč urednice kar uvidevno spregledati.
Najprej o uravnoteženosti na televiziji. "Kakšna pa je korist, da
vabijo v studio enega levega in enega desnega... da se ne pogovarjata, ampak
govorita s kamero." Meni koristi, da slišim obe strani, za in proti; da bi
bolje spoznal vprašanje in se lažje opredelil. Tovrstna uravnoteženost prispeva
k moji "družbeni kritičnosti". To dvoje si ne nasprotuje. Dokler sem
poslušal samo Kardelja, nisem vedel, kaj mislijo tisti, ki ne mislijo tako kot
on, ker niso bili slišni. Nimam občutka, da me razpravljavci na televiziji
zlorabljajo. Imam svojo pamet, da si ob njihovih mimogovorih mislim, kar hočem.
Sploh bi dejal, da jaz uporabljam televizijo, ne ona mene; nisem njena žrtev. (Mimogrede:
desnica tudi seka po medijih.)
O dvomu in fanatizmu. Ne bi rekel, da samo na desni ni dvomljivcev. In da
so samo na desni fanatiki. Fanatiki so na obeh straneh. Zadostuje, da beremo
pisma bralcev, ali sodelujemo v spletnih omrežjih. Imamo fanatične vernike
tovariša Tita in socializma na eni strani in vernike predsednika Twita na
drugi. Dovolim si »mlačnost«, da nisem ne za ene ne za druge. Politično
neopredeljeni niso nič manj vredni od politično opredeljenih. So lahko dobri
ljudje, ki jih politika pač ne zanima. Da se živeti polno življenje, ne da bi
se vpletali v politične spore. Prednost parlamentarnega sistema je, da
izvolimo ljudi, ki se gredo politiko v našem imenu, da se nam ni treba. Ni nam
treba biti vsak dan na ulici ali na trgu (agora) in vpiti - lahko delamo. Trenutno
je naše življenje preveč politizirano. Od
tod nelagodje.
O uravnovešeni osebnosti. S tem, kar sem napisal prej, sem se v očeh gospe
urednice že diskreditiral. Imam se za uravnovešeno osebnost (naj mi bo
oproščena ta samohvala), kar mi je med drugim pomagalo preživeti kar dolg vek,
in, zanimivo, kljub temu živim svoje (živo) življenje. Na eksistencialni ravni
sem pomirjen s svetom in samim seboj (česar gospa urednica ne razume), na
družbeni in vsakdanji ravni pa seveda nisem z vsem pomirjen: premaknem svetilko,
če mi slabo sveti, in napišem pismo časopisu, če mi gre kakšno pisanje na
živce. Ljudje smo različni; nikjer ni rečeno, da je kolerik, ki ga sem in tja
premetavajo globoka čustva, ali pa ga držijo v globoki veri v neki prav, boljši
človek od mirnega in preudarnega flegmatika, ali sangvinika, ki je danes tu in
jutri tam. Verjamem, da je kakemu človeku bolj všeč prvi kot druga dva, a to so
osebne preference, ki nimajo posebnega družbenega pomena. Meni so bolj všeč
preudarni ljudje. Preudarnost brez čustvenih izbruhov ni nujno maska.
"Mlačneži" so na slabem glasu od svetega pisma dalje, kajti Bog
očitno bolj ljubi gorečneže, ki so pripravljeni marsikaj storiti zanj. Vojske
imajo rade predane vojščake, so pa ljudje, ki ne marajo vojsk.
Čustva so pomemben del človeka. A vrag je, če se jim kar prepustimo in nam
uidejo izpod nadzora in po svoje oblikujejo naše izjave in dejanja, brez
premisleka. Drugi del duševnosti je razum, katerega funkcija je med drugim
uravnavanje čustev. Pri uravnovešenem človeku je oboje kolikor toliko usklajeno
in v medsebojnem vplivanju. Eno spodbuja in usmerja drugo. Čustev se zavemo in
jih usmerimo tako, da ne delamo škode ne sebi ne drugim. Človek je sposoben
razumeti drugega, tudi političnega nasprotnika.
Naj na koncu gospo urednico potolažim: nisem strankarski, imam pa svoje
politične simpatije (to je čustva). Zavzemam se za uravnoteženo politiko in za
menjavo desnih in levih - sicer pa, kakor hočejo volivci - volivci, ki gredo na
volišča, ne tisti, ki gredo samo vpit na ulico, ker so - proti vsemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar