Hannah Arendt

    foto Delo

O Hannah Arendt nisem vedel tako rekoč nič. Nekje sem ujel, da je bila Heideggrova ljubica in se začudil, da je Heidegger sploh mogel/hotel imeti ljubico. (Kot "nebesnemu" filozofu mu tega nisem pripisoval.) Nisem prebral nobenega njenega teksta. Nekoč sem v knjigarni srečal neko svojo študentko, ki je pravkar kupovala zajetno knjigo njenih v slovenščino prevedenih besedil. Mislil sem si, da je to pač branje za feministke. (Preskok.) Film je najudobnejši način, da si ustvarim vsaj površen vtis o njej.

Hannah Arendt je kot nemški Judinji uspelo pobegniti - potem ko je že zašla v njegovo kolesje - pred nacističnim uničevalnim strojem v ZDA, kjer je imela nato lepo akademsko pozicijo. Film se osredotoča na tisto obdobje v njenem življenju, ko je za New York Times spremljala proces proti Eichmannu v Izraelu, s "flashbacki" pa poseže tudi v prejšnja obdobja.

Zlo, ki se je dogajalo za časa nacizma pred in med drugo svetovno vojno, zločinci, nuerenberški proces, Hitler, Eichmann, Borman, Mengele - vse to me je nekako v ozadju spremljalo in zaposlovalo ves čas od otroštva dalje, čeprav se razmišljanju ali raziskovanju tega nisem nikdar izrecno posvetil. Vem pa, da sem si že kmalu - najbrž tudi pod vtisom časopisnih člankov in poročil, morda tudi ugotovitev Hannah Arendt - ustvaril mnenje, da Hitler ni bil "shizofrenik", "psihopat", "patološki morilec", skratka "duševni bolnik" in "monstrum" ampak v vsakdanjem življenju in osebnih odnosih z bližnjimi prijazen možic, meščan z bidermajerskim okusom, ki pa je imel mesijanske ideje - a takih je bilo v zgodovini kar nekaj. K tej moji predstavi je precej prispevala tudi izpoved njegove tajnice Traudl.

Nasploh so vojskovodje (vseh časov in kjer koli) čudni tiči: z eno roko ti tak tič boža kužka, z drugo pa podpiše povelje za uničenje miljona ljudi. Tudi očarljivemu in ljubljenemu predsedniku Titu pripisujejo ukaz za pomor deset tisoč slovenskih domobrancev. Spomnim se, da sem tudi sam spremljal poročila o aretaciji Eichmanna in o njegovem procesu in da sem pri tem dobil potrdilo te svoje predstave: da gre za običajnega človeka, ki živi v družinski hišici z "ljubljeno" ženo in kopico otrok, z rožami na oknih, kužki in muckami, ki pa pač hodi v službo, v zahtevno službo. V službi mora uskladiti urnike in material in osebje za prevoz nekih ljudi, pravzaprav Judov, ki niti niso pravi ljudje, v neka taborišča. In kot dober uslužbenec, pravzaprav oficir velike nemške armade, njenega najbolj "zavednega" dela, partijec, bi se reklo, se potrudi, da to službo opravlja po najboljših močeh, vestno in natančno. Navsezadnje so za celoto, za to, kaj se bo pravzaprav zgodilo s temi ljudmi, odgovorni drugi, višji, ne on.

Hannah Arendt je odpotovala v Izrael, prisostvovala procesu (odlomke katerega smo lahko spremljali v televizijskih poročilih), videla in slišala tega človeka in postala pozorna na to, da to, kar vidi in sliši, ni v skladu s popularno predstavo o "monstrumu", ki je pomagal pomoriti 6 milijonov Judov. Pred njo je bil uradnik, uslužbenec, navaden možak, sicer z nevrotičnim tikom, ki mu je zategoval lice, a koliko nas je takih; mož je prepričljivo, z jasnim in polnim glasom oficirja zagovarjal svoj položaj kolesca v stroju. Ta podoba je presunila poročevalko. Uvidela je zgrešenost popularne predstave in epohalen pomen svojega odkritja, da je na zatožni klopi Slehernik, zlo v meni v tebi. Ni zanikala zločinčeve odgovornosti in krivde, ni ga opravičevala s poudarjanjem dejstva, da je bil "kolesce v stroju". A že to, da je v njem videla navadnega človeka in ne "prikazni" je bilo dovolj, da je zbudila nelagodje med Judi v Izraelu in drugod po svetu. Oni so hoteli "prikazen" ne navadnega človeka. Opozorila je na "banalnost zla". Kasneje se je popravila in dejala, da zlo seveda nikoli ni "banalno", je vedno "ekstremno" - a to strašno zlo, ki se je zgodilo z Judi, je zagrešil "navaden" človek, so zagrešili navadni ljudje, družinski očetje in sinovi iz ličnih družinskih hišic. S tem je opozorila, da je narava zla še hujša, kot smo mislili: zlo ne "biva" samo v dušah tako ali drugače "premaknjenih" ljudi, ni omejeno, zagrajeno - zlo je v sleherniku, povsod razprostranjeno; nihče ni varen pred tem, da bi v posebnih pogojih počel zle reči.

Poleg tega pa je ob spremljanju procesa ugotovila tudi, da so judovski vodje sodelovali z nacisti pri deportacijah Judov, najbrž zato, ker so upali, da si s tem rešujejo kožo. To je bilo za vernike mlade judovske države preveč. Od Hannah se je na svoji smrtni postelji odvrnil celo njen najboljši prijatelj. Po njenem je poglavitna "pomanjkljivost" Eichmanna ta, da ni mislil.

Ni mislil celote. To se res zdi premalo; kaj pa sočutje?

Ob filmu sem užival. Redki so namreč filmi o ljudeh mišljenja, tako dobro režirani še posebej. Videl sem, kako se rodi ideja: pozorno opazovanje, prisotnost, zavedanje tega, kar vidiš in abstrahiranje - apercepcija lastnega doživljanja: tega človeka doživljam kot "navadnega". Sledi ugotovitev razlike: ni "prikazen". In potem je treba za tem stati in vztrajati. To je odkritje. To moram opisati in sporočiti. Ja, Heidegger se je res zaljubil v mlado študentko "mišljenja". Denken - nemško poudarjeno in aspirirano. Denken ist ein schwerer Beruf. Orgazmično. Pokleknil je prednjo in položil glavo v njeno naročje. In ona je pri ponovnem srečanju rekla: Martin, opraviči se za napako, za zmoto! Velikan je sestopil s piedestala in - mi približal filozofijo. Da bi se bodel s tako žensko? Naka. Odlična igra Sukove. In režija Margarette von Trotta.

Kako posneti, kako človek misli? He, leži na kavču in kadi.