Je dobrodelnost hinavščina?

Pred več kot letom dni sem se v pismih bralcev v Delovem PP 29 uprl Žižkovemu nazoru, da je dobrodelnost kapitalistov navadna hipokrizija, prikrivanje notoričnega dejstva, da kapitalist izkorišča delavce. Z dobrodelnimi donacijami si potem kapitalist, po Žižku, lajša vest in preprečuje, da bi ljudje jasno uvideli, da je treba radikalno spremeniti družbeni sistem. Ker mislim, da ni tako, sem tedaj protestiral. Spodaj navajam del tistega pisma, zato ker nameravam v naslednjem postu dodati nova spoznanja o dejanskih razmerjih med dobrodelnimi prispevki v ZDA.

"Pripisovanje vzrokov krize individualnemu pohlepu je (po Žižku) označeno kot ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Če pa kapitalist del v tem »slepem« sistemskem procesu pridobljenega denarja vrne skupnosti v obliki »dobrodelnosti«, je to znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče in škodljive hipokrizije, kajti brez te bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema, ki temelji na zasebni lastnini in izkoriščanju. V katerem stoletju smo? V Wildovem?

Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist ... pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema in ustvarjal nove revščine.  Mar kritični misleci ne vidijo, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika? «Prava narava« kapitalističnega sistema ni samo izkoriščanje. Je tudi omogočanje ustvarjalnega dela, ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti. Največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja.

Tudi pri nas se je razširila »posplošena humanitarna dobrodelnost« (izraz po Žižku); podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje so združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer, in sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res le zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti radikalni družbeni spremembi prenehajo s tem »metanjem peska v oči«? Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi abstrakcijami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih?

Ekscesne razlike v dohodkih gotovo niso zaželen pojav, saj izpodkopavajo temelje družbene kohezije. Ali bo posledica te krize nova regulacija v okviru kapitalizma ali prehod v kak drugačen sistem, ne vem.  Smiselno je iskati druge, izvirne načine družbene organizacije. Tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Do tedaj pa se mi zdi moraliziranje okrog izkoriščanja in hipokritske dobrodelnosti krivično, prežvečeno in povsem odveč."