Oni dan sva bila povabljena na slovesnost ob koncu osnovnega šolanja najine vnukinje - na valeto. To je zdaj gala-dogodek. Glamur. Tudi v naših časih je bil to slovesen dogodek, a zdi se mi, da precej skromnejši. Spomnim se, da so mi za malo maturo dali narediti novo obleko, temno modro s suknjičem s predolgimi rokavi, da bo še za nekaj časa. In spomnim se, da smo potem stopali v nekakšnem sprevodu v parih okrog šole. Govori in recitacije so se gotovo odvili v šolski dvorani v prvem nadstropju gimnazije. In zelo verjetno je na klavir igral Aci Bertoncelj iz višje gimnazije. S temi meglenimi spomini na svojo "malo valeto" sem se malo pred sedmo zvečer odpravil od doma, z občutkom, da imam nekakšen privilegij. V naših časih so bili starši lepo doma. Šolo so pustili pri miru. Otroke so dali v šolo, da bi jih v šoli zrihtali. Sem in tja je šel kdo na roditeljski sestanek ali na govorilne ure, da je potem še on doma napel mulcu, kar je treba. To je bilo pa tudi vse.
V preddverju sive, sodobno ceneno škatlasto grajene osnovne šole, ki pa ima pred vhodom vendarle nekakšen stebriščni hodnik, so se zbrali starši - generacijo mlajši od naju, sivčkov - opravljeni nekoliko bolj urejeno od vsakdanje razpuščene komodnosti. Tudi sam sem si, ob začudenih pogledih svoje boljše polovice, ki me je potem posnemala, nadel obleko za svečane prilike. Pred šolo čakajoče so nas gospe, ki so v šoli verjetno zadolžene za kuhinjo, postregle s koktajl-aperitivom dobrodošlice. Potem so se dokaj ozka vhodna vrata odprla in počasi smo se, pazljivo, da se ne bi nekulturno drenjali in stiskali, presukali skozi, v nič širši hodnik mimo odprtih vrat nekih prostorov, morda garderob ob telovadnici. V moje moško oko je za trenutek udarila slika klobčiča drenjajočih se golih ženskih ramen v večernih toaletah živih barv in hitro izginila, saj smo se pomaknili naprej v prostrano šolsko telovadnico. Vrste raznobarvnih plastičnih stolčkov pod zamreženimi velikanskimi okenskimi površinami; skozi okna navpične linije stolpnic, rebrasti "ripstoli" ob stenah, košarkaški koši na kovinskih konstrukcijah; spredaj, desno od odra z mikrofoni ogromen zaslon. Kako drugače od naše nekdanje nekoliko ponarejeno baročno opravljene gimnazijske dvorane! Posedemo se. Levo od odra zasedejo k nam obrnjene vrste belih plastičnih stolov slavljenci: dva zaključna razreda, 9. a in 9. b. Damice v rdečih, modrih, rumenih, belih toaletah, na petkah; fantje v belih srajcah in temnih hlačah. Bele superge. OK. Bolj v ozadju naša slavljenka. Če bi se takrat, petnajstleten, znašel v taki dvorani, bi mi bilo tesnobno.
Potem nov šok: nenaden megavatni udar iz zvočnikov. Tako sta svoje orodje dobila fant in punca na odru, voditelja proslave (voditelja se danes reče), dva od najboljših. A preden se začnejo govorance, plesni nastop vseh slavljencev. V parih razporejeni v krogu zaplešejo pred nami skoraj vse od angleškega valčka, dunajskega valčka, fokstrota do čačačaja in na koncu salse. Ob mega-zvočniški spremljavi. Ker sem malo gluh, mi to prav pride, a stanja mi ne bo izboljšalo.
Naša punca je prekrasna v novi dolgi rdeči obleki. V paru je z nekim okroglim, krepkim, na kratko ostriženim bumbarjem. Brez zatikanja ali napake izvede vse korake v ritmu. Prekaša deda. Ded občuduje njeno gracioznost. Ne vem, ali ona uživa. Ni videti. Drži se resno, brez najmanjšega nasmeha. Bleda, z očali. Šole ni imela rada. Blago sem se izrazil. Disleksija.
Potem smo na velikem zaslonu, recimo 4x3, videli fotke in videe: pregled dogodkov vseh devetih let za vsak razred posebej; video o zaključnem izletu; avtorske super kratke videe iz šolskega življenja. Posnetek sošolke, ki je igrala na harfo. Mladina vse to obvlada: scenarij, režija, kamera.
In potem govori. Voditelja napovesta razredničarko 9. a in razrednika 9. b, "našega" razreda. "Naš" razrednik se je govoru izognil. Razredničarka devetega a-razreda govori naravno, prijazno, toplo. Sicer so pa govori kot govori. Vse lepo, doživeto, ljubeče, malo pocukrano in v prihodnost usmerjeno. Potem nastopi ravnateljica z listinami in seznami. Kliče učence po imenih in za vsakega pove, kakšna priznanja je dobil. Nekdo ima več kot deset priznanj: za prvo ali drugo mesto na tekmovanju iz matematike ljubljanskih šol, za prvo mesto na regijskem tekmovanju, drugo na iks tekmovanju, na koncu pa še za opravljeno prvo pomoč. Ni jih malo z več priznanji. Skoraj vsak pa je dobil priznanje za solidarnost (ne vem, kaj to pomeni) in prvo pomoč. A-razred je boljši od "našega" b-razreda. Med učenci "našega" razreda ni toliko pohval in priznanj. Vsi pa so dobili priznanje za prvo pomoč. Tudi naša punca. Dvignila se je s sedeža, v rdeči toaleti, prišla na oder, prevzela listino in se rokovala s podeljevalci.
Nam po koncu nižje gimnazije niso delili nobenih priznanj. Tudi tekmovanj v znanju nismo imeli. Hvalabogu. Razdelili so nam spričevala z ocenami. Kljub temu smo vedeli, kdo je v razredu boljši in kdo slabši. Žeki je bil boljši, ker je edini v razredu vedel, kako se imenuje trivalentni kisik. In Jože je bil boljši, ker je matematično nalogo, za katero sem jaz porabil štiri strani A4 formata, rešil na četrt strani. On je že kar vedel rezultat, še preden je do konca prebral nalogo, in nihče, vključno s profesorjem, ni sumil, da bi bil tisto prepisal. Od koga le? Imel je pač drugačno glavo. Tisti, ki je sedel pred mano, je bil slabši. Samo z barvicami se je rad igral. Svoj delovni vek je odslužil kot arhitekt.
Tudi naša punca jo ima, drugačno glavo. Sošolci so - bolj sočutno kot pedagoginje - vsakega sošolca okronali s papirnato krono za tisto, v čemer je najboljši. Eden je najboljši v rolkanju, drugi v repanju. Naši punci so sošolci podelili krono za ustvarjalnost, ker rada in zanimivo riše.
Poškilil sem na njen izid nacionalnega preverjanja znanja. Matematike je rešila nekaj malega. Druga dva predmeta okoli polovice možnih odstotkov. Spomnil sem se sošolca, ki je na veliki maturi ponavljal matematiko in potem postal inženir elektrotehnike in vodilni v računalniškem podjetju. Pa tudi ded - no, ja - o profesorju statistike vse dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar