Moj spomin na Bogdana Lešnika

Dekanja Fakultete za socialno delo, izred. prof. dr. Mojca Urek, me je bila povabila na žalno sejo v počastitev spomina na izred. prof. dr. Bogdana Lešnika, ki se je končala pred kako uro. Zaradi prenosa izjav govornic iz Oddelka za socialno delo na Univerzi v Colombu, Šri Lanka, kjer je Bogdan sodeloval in tudi organiziral študijsko izmenjavo med FSD in tem oddelkom, se je seja zavlekla, tako da nisem prišel na vrsto za predstavniki Centra za mentalno zdravje, Društva za skupinsko psihoanalitično terapijo, varuhom načela enakosti idr. Naj zato tu zapišem, po čem se bom spominjal Bogdana in kakšen bo ostal v mojem spominu.

Čeprav je študiral psihologijo tako kot jaz, se z Bogdanom nisva spoznala na fakulteti, saj je bil dvanajst let mlajši od mene. Prvič sem ga videl v Martuljku, kjer sva v letih 1979-1980 s kolegom doc. dr. Bernardom Stritihom vodila tabor rodu Črnega mrava v okviru širšega prizadevanja po vključevanju mladine s težavami v odraščanju v običajne prostočasne organizacije. Ti tabori so bili nadaljevanje socialnoterapevtskih kolonij za te otroke, katerih prva je bila ob zdravilišču na Rakitni leta 1975 pod vodstvom dr. Anice Kos in kolega Stritiha. Bogdan se je taboru pridružil kot zainteresiran strokovnjak, ni pa bil član strokovne ekipe teh projektov, ki smo jih izvajali kot akcijske raziskave v okviru tedanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Višje šole za socialne delavce in Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike v Ljubljani. Na taboru se je pomešal med ostale taboreče in ni z ničimer izstopal, da bi si ga po čem zapomnil.

Ponovno sem ga srečal čez dobih deset let, ko se je - potem ko je pustil službo psihologa na Centru za mentalno zdravje univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in bil nekaj časa svobodnjak - pridružil projektu Duševno zdravje v skupnosti (pod vodstvom dr. Vita Flakerja), ki ga je v okviru evropskega programa TEMPUS koordinirala Visoka šola za socialno delo in se za tem zaposlil na šoli za nedoločen čas. Med drugim je tedaj mene nadomestil na mestu urednika strokovnega časopisa Socialno delo in prevzel mesto vodje šolske založbe.

Strokovni časopis Socialno delo je takrat izhajal že deset let v skromnem formatu A5, razmnoževan na kseroksu, financiran s strani tedanjega Sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, Društva socialnih delavcev, VŠSD in drugih. Ta časopis je nasledil nekdanji uradni Vestnik socialnega varstva in kasnejši Vestnik delavcev na področju socialnega dela. Časopis je imel stalno strukturo rubrik; izdajali smo štiri številke letno, med njimi tudi tematske. V njem smo objavili tudi referate bienalnega seminarja Mednarodne zveze šol za socialno delo, ki je bil na Bledu leta 1989, še v starem režimu. Po osamosvojitvi Slovenije smo pod različnimi uredniki izdali nekaj številk A4 formata. Potem pa je leta 1994 prevzel uredništvo Bogdan.

Spominjam se, da si je takrat najprej uredil delovno sobo, skromno, z zamreženim oknom, prej namenjeno ropotarnici kot delovni sobi, a v njej je bil sam; si dal nabaviti zmogljiv računalnik z veliki zaslonom. Na njegovih policah se je znašla Encyclopedia Britannica. Dobil sem vtis, da se loteva dela z vso zagnanostjo in s ciljem. Res je v kratkem času uredil vse potrebno za dvig Socialnega dela na višjo stopnjo - tudi s pomočjo angleške sourednice Jo Campling. Temelji nove države so bili položeni, struktura države oblikovana na novo. Dobro se je znašel v teh novostih, ki jim jaz sam najbrž ne bi bil kos, zagotovil financiranje revije, pridobil oblikovalce, tiskarno, povečal format, povabil k sodelovanju širši krog strokovnjakov, ne samo socialnih delavcev in izid je bil viden že v prvi številki novega letnika.

Dobili smo znastveno-strokoven časopis, podoben že uveljavljenim časopisom drugih strok; izvlečke člankov je vključil v mednarodne baze podatkov. Vedel je, kako se tem rečem streže! Kot prejšnji urednik in pisec člankov sem bil navdušen. Nova, resna in lična oblika s stolpci me je še bolj spodbudila k pisanju. Moje članke je Bogdan kot urednik sprejemal brez komentarja. Nikdar mi ni ničesar zavrnil; nikoli se nisva pogajala o popravkih, ustreznih izrazih, slovnici in pravopisu. Včasih sem opazil, da je popravil kakšno besedo. Če popravek ni pačil smisla, sem brez besed sprejel njegov popravek. Nikoli ni pačil smisla.

Podobno je bilo z urejanjem moje knjige o kvalitativnem raziskovanju. Oddal sem mu tipkopis in knjiga je izšla v obliki, s katero sem bil zelo zadovoljen. O ničemer v zvezi z njo se nisva pogovarjala - mogoče o slikah, s temi so večkrat težave. Kar je popravil, je popravil. Ne vem, kaj je popravil.

Sva se sploh pogovarjala? Ja, včasih sva kaj pokomentirala: ironično, cinično. V tem sva se kar ujela. Pasivna agresivnost. Boljša kot aktivna, posebno, če ne veš natanko proti komu v zmedenem javnem življenju, bi jo usmeril. Kot osebnost je Bogdan združeval samozavest, prodornost, široko razgledanost, organizacijsko veščino s sposobnostjo delegiranja; na drugi strani pa skromnost in pravo znanstveno akribijo.

Te značilnosti njegove osebnosti najbolje izraža naslovna stran njegove knjige Temelji psihoanalize. Temelji psihoanalize so besednjak psihoanalitičnih izrazov na tristo straneh, namenjen strokovnjakom, da bi prevladali "terminološko zmedo", kot piše v uvodu h knjigi Matjaž Lunaček. Ima študijski namen. Vendar naslov knjige ni Besednjak psihoanalitičnih izrazov. Ne, naslov knjige je Temelji psihoanalize, torej fundamenta. Niti ne Einfuehrung..." kot pri Freudu. Kot da sledi tisoč strani debel špeh učenosti. Ja, naslov obeta pretirano veliko učenosti - vsaj po moji laični sodbi. Megalomansko. Toda pod naslovom je podnaslov: "Opombe h konceptom". Opombe. Opombe k temeljem. Pretirano skromno.

Tako nekako sem dojemal Bogdana: po eni strani človeka vseobsegajočih, visokih teženj in načrtov, po drugi strani skromnega, zaposlenega z natančnim beleženjem opomb k opombam, za kar mu je zmanjkalo številk in latinskih črk in je segel po grških: alfa, beta, gama.

Na dosežke v svojem življenju je bil Bogdan upravičeno ponosen, čeprav tega ni razglašal. Ko sem na zaslonu v predavalnici videl njegov nasmejani obraz, s kančkom distance v očeh, sem pomislil: ne morem verjeti, da ga ni več, saj je tako resničen. Res je še tu: v mojem naklonjenem spominu in hvaležnosti za vse, kar je storil za Fakulteto.