Dva pogreba (2)

Na pogreb bratranca sva se peljala v Podlipo pri Vrhniki. Vas se je vgnezdila v kot čisto na začetku doline Podlipščice, kjer se začne gričevje in kjer se iz več izvirov sestavi ta pritok Ljubljanice. Iz Podlipe se vzpne cesta v hrib in vodi čez Smrečje in po dolini Račeve pod Žirovskim vrhom do Žiri. Prvi znanilec gričevja je griček nad vasjo, na katerem je podlipška cerkvica s pokopališčem. V tej vasi si je bratranec ustvaril dom. Nikoli ga nisem obiskal. Čeprav smo bili istih let in smo se družili, ko so me vodili na obisk k stričevi družini, so se naša pota nato razšla. Potem smo se, že v letih, videvali samo še na pogrebih.

Strmim v sliko pokojnega, skušam si zapomniti njegov obraz; težko prepoznam poteze, ki sem jih nekdaj poznal, ker jih zakriva brada; pozabim se vpisati v žalno knjigo, izrečem sožalje prvi gospe v sedeči vrsti na desni; naslednja se predstavi kot žena pokojnega. Prvič jo vidim. Povabi me na sedmino. In tu je znan obraz, ena od sestričen. Razveselim se je. Pospremi me ven in usmeri k ostalim.

Kot da bi za trenutek pozabil namen svojega prihoda, se s slabo zadržanim veseljem pozdravim s starejšim bratom pokojnega, mojim vrstnikom, mu izrečem sožalje, potem še njegovi ženi. Z bratrancem sva takoj v debati. Tu je obraz druge sestrične, mladosten obraz, se mi zazdi; ko ne bi vedel, da je starejša od mene. Še en bratranec z ženo in otroci bratrancev in sestričen, krasne punce, živih oči. Predstavijo mi še sinove, odrasle može, te in one, od tega in od one in od onega.

Potem se umirimo, čakamo, oglasi se pesem moškega seksteta. Pride duhoven z ministrantoma. Ustavi se pred mrliško vežico. Fant drži kadilnico, gospod ga polglasno opominja, naj drži višje, in nekaj godrnja. Potem blagoslavlja. Iz vežice prinesejo žaro, zaprto v škatli v obliki majhne krste, in jo položijo v naročje dekleta na invalidskem vozičku - pokojnikove vnukinje, ki jo skrbno objame. Na čelu z duhovnim se sprevod napoti v cerkev. Maša. Ljudje sodelujejo, molijo, pojejo, se pustijo obhajati. Brezbožec v klopi vstane, ko vstanejo, sede, ko sedejo. Gospod, starejši bradat mož pred upokojitvijo ali že čez, je prav originalen. Govori stvarno, nekako dobrodušno zadirčno, ne s tistim ponarejenim, sladkobno-jokavim, pojočim glasom. Vsemu dogajanju daje skorajda vsakdanji, vsekakor pa človeški in vzpodbuden ton. Vzpodbuden tudi zaradi večnega življenja. Po koncu maše odnesejo žaro do groba, razvrstimo se okrog. Sonce je že zašlo za hribe, ki obdajajo ta kot; hladno je. Mir. Zazdi se mi, da vse varuje to zbranost tukaj. Pevci spet zapojejo. Govor krajana, za njim žena mojega vrstnika prebere poslovilne besede, ki jih je napisal njen mož, pokojnikov brat, v imenu preostalih dveh bratov in treh sester. Gospod zmoli zadnjo molitev. Z ženo se spogledava in tiho komentirava. Samo še enega duhovna sva do zdaj slišala govoriti tako nenavadno, simpatično stvarno, človeško, tistega v Mehiki, v cerkvi črne Marije v Guadalupe. Razvrstimo se v zadnjem mimohodu mimo groba.

Ko se spodaj v gostilni posedemo, izbruhne živost; klepetamo, se zanimamo drug za drugega, za otroke, vnuke, omenjamo znance, dogodke, konjičke, potovanja, ljubezni, ženitve.

Dve sliki, dve doživetji, zelo različni. Obe sta se me dotaknili. Obe človeški.