Nekoč nisem premišljeval, zakaj sva to novoletno srečanje z naravo spremenila v navado.
Včasih je bilo treba po krokanju pregnati mačka, se, prekajen od cigaretnega dima, prezračit in nadihat svežega zraka. A maček že desetletja ne prihaja več. Cigarete so bile nevarna mladostna zabloda. Zdaj so razlogi drugi. Zdaj se vprašam, čemu to počnem, kaj mi to pomeni.
Ta mali podvig je znamenje, da hoče človek strumno zakorakati v novo leto. Hoče premagati lenobnost, čeprav bi z vso pravico ves praznični dan prebil v postelji. Po izletu imaš občutek, da si nekaj storil zase, počutiš se krepkega, sposobnega doseči nekaj, za kar je potrebno nekaj malega napora. Samemu sebi daš znamenje, da se bo ta drža nadaljevala in da ne boš popuščal zapeljivemu glasu, ki te vabi k lenarjenju. Drugi razlog je srečanje z naravo. Mene navdihujejo oblike, ki jih opazim: pokrajina, oblaki, obrisi gričev, gora, črte njiv, oblike zaselkov ipd. V naravi zaslutiš neskončnost; del vesolja si, mala mravljica. Tretji razlog so ljudje. Veliko ljudi se odloči za tak praznični izlet. Skoraj bi lahko rekel, da se je na Jakoba vila kolona. Začutiš, da si del neke skupnosti s svojo kulturo, začutiš pripadnost, povezanost. Ko se srečujemo, se po lepi stari planinski šegi pozdravljamo. Včasih naletiš celo na znance, prijatelje, in ta občutek se okrepi.
Skratka, takle mali izletek ni brez pomena, nasprotno, ima svoj duhovni pomen.
