Ne stopnja rasti ampak kakovost rasti

Čeprav se mi zdi ideja 'ničelne rasti' problematična, ne morem mimo razmišljanj prof. Pluta (Delo SP 14.1.12) in harvardskega profesorja ekonomije K. Rogoffa (Delo 17.1.12), ki se tudi sprašuje o smiselnosti neprestane gospodarske rasti, ki je, kot kaže, osnovna predpostavka ekonomske teorije in prakse. Če bi bila gospodarska rast 1 odstotek na leto, kolikor je približno sedanja povprečna rast visoko razvitih gospodarstev, ugotavlja Rogoff, bi se v dvesto letih bogastvo povečalo osemkrat; če bi bila rast 2-odstotna, bi tako količino bogastva dosegli v sto letih. Komu je do tega, če bi to pomenilo okoljsko katastrofo zaradi izropanja naravnih virov in onesnaževanja in socialno katastrofo zaradi naraščajočih družbenih neenakosti, se sprašuje Rogoff. "Obsedenost z maksimiranjem dolgoročne povprečne rasti dohodka in neupoštevanje drugih tveganj in dejavnikov je absurdna." Rast bi se slej ko prej ustavila, zaradi izčrpanja virov in uničenja okolja. Zakaj se ne bi omejili, preden pride do katastrofe?
Po drugi strani se vprašajmo, kaj bi se zgodilo, če bi ta trenutek v Sloveniji uveljavili načelo ničelne rasti. Kolikor imamo, imamo, naslednje leto si prizadevajmo prigospodariti samo, kolikor smo zapravili, tako da bomo vrečo spet napolnili toliko kot letos. Ob predpostavki, da ne bi prišlo do prerazdelitve dohodka; da družbene razslojenosti ne bi zmanjšali, saj je že tako ali tako najnižja v Evropi, bi nam ostali vsi problemi financiranja javnega sektorja, brezposelnosti, revščine, prenizkih plač, zaradi katerih stavkajo zdaj ti zdaj oni. Bi nam povečanje bogastva torej vendarle koristilo? 
Vprašanje je seveda retorično. To lahko pomeni, da čas za omejitev rasti na ničelno stopnjo še ni napočil. Zagovorniki tega koncepta govorijo o postopnem približevanju ničelni stopnji. Vsekakor se ne gre dolgo obotavljati. Z vidika skrbnikov okolja že zamujamo. Poleg tega se zagovorniki 'ničelne rasti' ne odpovedujejo 'napredku'. Kako bi vlagali v 'napredek', npr. v okoljske inovacije, če ne bi bilo rasti, ne povedo.
Rešitev teh zagat bi bila neke vrste kompromis med zahtevo po ničelni rasti in zahtevo po neomejeni rasti. Torej državno limitirana rast? Ni nujno. Mislim, da nihče nima nič proti rasti, do katere bi prišlo ob znosnem izkoriščanju naravnih virov in obvladljivem onesnaževanju ob preusmeritvi na obnovljive vire in 'čiste' dejavnosti (npr. turizem). To možnost dopušča tudi prof. Plut. Omejiti velja načine izkoriščanja virov in onesnaževanje, prestrukturirati gospodarstvo v smeri okoljsko in socialno vzdržnega, ne pa omejevati stopnje rasti. Hkrati s tem pa, gledano globalno, prerazdeliti bogastvo tako, da bi se zmanjšala nefunkcionalna razslojenost. Pravo vprašanje torej ni: rast da ali ne oziroma kolikšna rast ampak kakšna rast, s kakšno strukturo proizvodnje. S tako rešitvijo bi se strinjali tudi tisti ekonomisti, ki sicer nasprotujejo pojmu 'ničelne rasti'.