Gozdni duh

je naslov romana Gorana Samardžića, ki sem ga pravkar odložil. Ko sem na stojnici Študentske založbe na božičnem sejmu kupoval Vojnovićevo, Jugoslavijo..., mi je mladi prodajalec ponudil še Samardžićevo knjigo, češ: če vam je bil všeč Vojnović (mislil je na Čefurje), vam bo tudi ta. Samardžić v 190 kratkih poglavjih v prvi osebi pripoveduje zgodbo beograjskega mladostnika mešanega porekla - mati je Bosanka, oče Črnogorec - od pripetljajev v huliganski druščini njegovih prijateljev, doživljanja ljubezni, služenja vojaščine v JLA, do odhoda v Sarajevo, kjer se vključi v bošnjaško vojsko, preživi obleganje v trpečem mestu in dočaka konec vojne kot odlikovan borec in pisateljski up.

Že po prvih straneh sem nelagodno pomislil, da mi pripoved ni všeč. Opisuje meni popolnoma tuj svet, okolje beograjskih nasilnikov, grob, neusmiljen, brezperspektiven svet; tak je tudi jezik junakov, umazan sleng; taka, groba, nasilna, telesno nesnažna je tudi ljubezen protagonista. Ker se knjiga bere, sem jo prebral do konca. Doumel sem sporočilo o nesmiselnosti tiste vojne, tudi sporočilo o človečnem odnosu do istospolnih. A vseeno mi knjiga ni bila všeč. Všeč? Kaj naj bi to sploh pomenilo? Da bi me zazibala v prijetne, pocukrane sanje?

Nato sem prebral še spremno besedo, poetološko analizo dela. Književni kritik je v tej pripovedi našel celo vrsto kvalitet. Potem sem se zamislil. Kakšen bralec sem? Zakaj nisem jasneje prepoznal teh kvalitet? Nič čudnega. Svet moje mladosti, moj svet sploh, in svet, opisan v romanu, sta popolnoma različna. Takrat smo bili prizadevni taborniki in mladinci; huliganov, brezprizornikov, ni bilo, ali pa so jih hitro strpali v zavode, ali poslali v brigado. Ulice so bile čiste in varne. Učili so me, da je 'jebenti' - 'jebenti', ne 'jebem ti' - grda beseda, edina iz nabora podobnih, ki sem jo poznal, ne pa tudi njenega pomena. Bil sem ubogljiv otrok in mladenič in če se je dalo, sem se tej besedi izognil, vsaj vpričo pomembnih odraslih. Druge podobne sem potem, ko sem že vedel, kaj pomenijo, izgovarjal tiho in sramežljivo, pa tudi v skupini prijateljev smo prav nedolžno 'svinjali' in kvantali v primerjavi s tem, kar berem. Še kadar mi sedaj uide (v mislih) kakšen krepek 'jebi se, pička ti materna', čutim, da ta, ki to izreka, nisem jaz, nisem pristen; da se je to v življenju nekako nalepilo name. S tem nisem odrasel. Naj ne opisujem, kaj vse med spolnimi praktikami, opisanimi v knjigi, mi je tuje in nesnažno. Klinc, no, navaden malomeščan sem, ki nima preveč rad, da ga soočijo z drugo, kruto resničnostjo, naj bo še tako človeška. P..., zdaj mi je pa zmanjkal prostora. Bom drugič naprej tole drkal. (Zakaj mi vse te besede rdeč podčrta ta puritanska amerikanska mašina, jebem ji mater jenkijevsko!)