Na prvem smo z novih ljubljanskih Žal na zadnji poti pospremili mojo nekdanjo študentko ene prvih generacij višje šole, ki je potem, že zaposlena kot socialna delavka, nadaljevala študij na visoki šoli kot izredna študentka. Spominjam se je kot živahne, zavzete, energične, družabne ženske z ugledom v skupini študentov s severozahodnega konca naše dežele. Četrt ure pred napovedano uro sem se postavil v dolgo vrsto pred mrliško vežico, da bi se ji poklonil in vpisal v knjigo spomina. Med zadnjimi sem se pomaknil v ozki prostor in se zazrl v sliko dekleta s širokim nasmehom in radoživimi iskrečimi se očmi. Ko me je kolega, ki me je prestregel zunaj, vprašal, kakšen pogreb bo, s krsto ali žaro, ti si bil notri, si videl, sem v zadregi odvrnil: Nisem videl, samo sliko sem gledal. Zdelo se mi je, da sem videl žaro. Ko smo se stisnili v tesno severno poslovilno dvorano, je bila tam visoka medeninasta žara.
Ko je pridušen vrvež utihnil, je k mikrofonu stopil Vlado Kreslin, narahlo vznemiril strune kitare in z občutenim spreminjanjem glasu zapel tisto o spominčicah. Potem je pokojničin predstojnik orisal njeno delo in poudaril, da je že bolna, zavedajoča se narave svoje bolezni, do odhoda v bolnišnico, od koder se ni več vrnila, opravljala vse delovne naloge, ki jih je zmogla. Za njim se je od pokojne poslovila kolegica. Nazadnje sta nekaj besed spregovorila še sin in hči pokojne. Potem je sprevod krenil čez novo pokopališče do njegovega severnega roba. Ustavili smo se ob nadzidku, ki nas je ločil od odprtega travnika in griča, na katerem je velik betonski križ. Še nekdo je govoril, nisem prav dobro videl, ne slišal. Potem sem na robu travnika zagledal pogrebca, ki je na dolgem ročaju nosil žaro kot bi nosil kanglico mleka. Z odmerjenimi koraki je zakoračil po travniku, izpod žare pa se je v belem oblačku vsipal pepel. Raztros pepela. To sem videl prvič v življenju. Zvok trobente. Obred je bil končan. Ozrl sem se krog sebe, se pozdravil z nekaj nekdanjimi študentkami, nato pa sva s kolegom počasi odšla proti izhodu. "Takole bi si želel tudi zase," je rekel kolega. "Hm. Filozofsko gledano je to dosledno, ne vem pa, če je človeško," sem odvrnil. Kolega me je vprašujoče pogledal. "Ne vem, zdi se mi, da ljudje rabimo nekaj, kar ostane in nas spominja na pokojne. Ne vem, če je plošča z imenom dovolj. Grob mojih staršev ni nekaj odvečnega. Ko ga urejam, se ju spominjam. Ko ga uredim, se mi zmanjša občutek krivde, ki mi je ostal po njuni smrti. Občutek imam, da sem nekaj storil zanju." Iluzija je, vem, a občutek je resničen. Kardinal Rode je nekoč rekel, da tudi ateisti v globini svoje duše verujejo, drugače ob Vseh svetih ne bi hodili na grobove svojcev. Verujejo, da so nekje. - Ne, niso. Samo v srcu so. V srcu so nebesa, vice in pekel - za nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar