Muzej Jugoslavije

Moj odnos do pisanja Mojce Pišek je toplo-hladen. Tokrat me je s svojo navdušeno kolumno o muzeju Jugoslavije (Delo, 27. 1. 23) že skoraj potegnila na toplo stran, mnenjsko, seveda. Svoja najlepša leta sem preživel v socializmu (do upokojitve, kajti prava svoboda se je začela potem) in užival njegove "zastonjske" dobrine: šolanje, zdravstvo in druge. Živeli smo skromno, a imeli smo vse bistveno. Človek ne potrebuje veliko. Ko smo se lotili preurejanja hiše in stanovanja, pa so se začele težave: kar smo potrebovali, smo morali »prešvercati«. Marsičesa sem se, "socialistični izobraženec", naučil pri tem: mešanja malte, polaganja parketa, prekrivanja strehe, beljenja - mojstrov ni bilo, ali pa so bili tudi brez računa predragi za moj žep. Tudi čakanja na drva in premog na železniški postaji ne bom pozabil. Ker sem bil z vso dušo za socializem, me tudi niso zaprli kot nekatere druge, ki so dvomili v odrešenje in raj na zemlji. Pravzaprav so nekateri teh imeli privilegij, da so jih raje spustili ven, kot da bi jim pustili tu kvariti slogo. Drugi nismo mogli ven brez posebnega razloga in virov.

Potem pa je ta idealni, solidarnostni sistem brezplačnega samograditeljstva propadel. Vsa vzhodna Evropa ga je imela dovolj. Mojca, propadel je; in ni ga zrušil Janša. Kako to, ko je bil vendar tako idiličen, da mnogi danes hrepenijo po njem in po nasmehu tovariša Tita? Preprosto: za vse brezplačno je moral nekdo plačati. Plačevali smo vsi v skupno kaso, država je pa razdeljevala zdravnikom, šolnikom in drugim po planu. Seveda se je preveč solidarnostnega denarja prijelo tudi tistih, ki so razdeljevali – za težko in odgovorno delo. Gospodarstvo ni dohajalo državne porabe. Izkoriščevalskega, sebičnega kapitalizma pa partija ni mogla dopustiti; tudi vam ni všeč. Produktivnost so dvigovali s simpoziji o produktivnosti. Zares povečala se je šele s sprostitvijo zasebne pobude. Poleg tega je država nenačelno plemenitila denar v nemških kapitalističnih bankah.

BDP na prebivalca je v Jugoslaviji od leta 1950 do 1991 zelo počasi naraščal, a šele v 80. letih presegel 5000 dolarjev na prebivalca. Slovenija je v 70. letih imela 12 752 dolarjev BDP na prebivalca, na kar je BDP upadal kot v vsej takratni državi. Po letu 1991, ko je bil BDP 5131 EUR na prebivalca, se je po začetnem padcu strmo dvignil in je v letu 2022 dosegel 22.014 EUR na prebivalca. To pomeni, da je prehod v kapitalizem sprostil produktivne sile prebivalstva.

Biti podjetnik ne pomeni biti sebičen. Pomeni dajati delo ljudem, plačo delavcem, davke državi in lokalni skupnosti, darove civilni družbi in lokalni skupnosti, in investirati v razširitev proizvodnje ali prodaje, v nova delovna mesta itd. Biti podjetnik je poklic, je veselje, je strast – ne samo do bogatenja, ampak do premagovanja izzivov, merjenja moči, do ustvarjanja in razvoja.

Ne želim si socializma, kakršen je bil pri nas uresničen »po knjigi«. Dobro pa bi bilo premisliti, kako njegove dobre plati nacepiti na mešano lastništvo proizvajalnih sredstev s prevladujočim zasebnim podjetništvom, klasično parlamentarno demokracijo (pravijo, da je slaba, a da ni boljše) s človekovimi pravicami. Kajti to so gonila ustvarjalnosti in produktivnosti.

Muzej Jugoslavije je pa dobra ideja; v opozorilo sanjačem.