Alenka

Nekoč sem sklenil, da tu iz več razlogov ne bom pisal o politiki. S prvim prispevkom po počitnicah pa temu sklepu ne sledim, ker sem preveč jezen.

Ne bom ponavljal znanih dejstev in stališč, povzel bi rad bistveno v mnenju, ki se mi je oblikovalo in lahko da temelji na pomanjkljivi vednosti in napačnem razumevanju zadev. Ustvaril sem si naslednjo sliko in sodbo.

Tedaj pravkar ugasnjeni šef evrske skupine, sedanji predsednik evropske komisije Juncker, je Bratovškovi, tedaj predsednici slovenske vlade, ob njenem obisku v Bruslju (maja 2013) izrazil željo, da bi postala del njegove ekipe evropskih komisarjev in podpredsednikov evropske komisije, ko (če) bo (bi) to postalo aktualno. Od tedaj dalje je Alenka delala na tem. Potem so si sledili padec vlade, predčasne volitve, nova vlada, vse do Alenkine sprostitve za novo funkcijo.

Očitki njeni kandidaturi so naslednji: da ni ravnala etično in/ali postopkovno korektno; da ni zaslužna; da ni izkušena oziroma sposobna.

Od tu dalje, sta možna dva izida (če bo pristala na mestu evropske podpredsednice): da se izkaže in bo sorazmerno uspešna; da se ne izkaže in bo precej očitno neuspešna.

Recimo, da se vsi ti očitki izkažejo za upravičene in Alenka svoji novi, zahtevni funkciji ne bo kos. Kdo tvega? Največ tvega Alenka sama, nato evropski predsednik. Slovenija je krita: poslali smo tri kandidate, izbral je Juncker. Ona se je sama kandidirala in z manipulacijo spravila na listo. Vsi (pametni) smo bili proti njeni kandidaturi.

Recimo, da so očitki neupravičeni in bo Alenka vsaj zadovoljiva podpredsednica. Kdo bo pridobil? Alenka, Juncker (in Evropa) in Slovenija. 

Iz tega sledi: pametno je utihniti in pustiti času čas; upati, da ji bo uspelo in jo dejavno podpreti, ker bo to uspeh za vso Slovenijo. Vse drugo je fovšija.

Ampak ni prav, da se je premeteno sama zrinila gor! Morala bi se dati izvoliti in predlagati slovenskemu občestvu, enemu ali drugemu lobiju šentflorjancev, ki so se do sedaj izvrstno izkazali pri urejanju svojih zadev, poslušati tega in onega zaslužnega in moralnega. Hvala Bogu, da se je postavila na svoje noge in se požvižgala na politično pripadnost, na kuhinje in lobije! Saj smo vsi proti njim, ne? Naj bo sama svoja kuharica!

Če pa je kršila zakon, bo lahko v miru pripravljala doktorat, ali pa sedela v parlamentu in lovila muhe.

PRIPIS
Potem ko sem v soboto objavil gornje besedilo, sem v ponedeljkovem Delu prebral intervju z direktorjem hrastniške steklarne, Andrejem Božičem, ki med drugim pravi naslednje:

"Kaj pa menite o komisarski zgodbi Alenke Bratušek?

Meni se zdi to precej brezveze. Že prej so bolj ali manj vedeli, kdo bo v koaliciji, in bi se lahko dogovorili, poleg tega je to Junckerjeva izbira. Če si bomo z domačimi zdrahami zminirali možnost, da dobimo podpredsednika evropske komisije za tako pomembno področje, kot je energetika, si s tem po mojem mnenju sami streljamo naravnost v koleno. Če jo je Juncker ocenil za sposobno, je to njegov izbor in hkrati tudi njegova odgovornost. Slovenska politika pa bi se morala zdaj povezati z njo in izrabiti priložnost, ki je dana tako pomembnem položaju."

Delo, 15.9.2014

PRIPIS 20.9.2014

Predlog A. B., da bi poslanci njene stranke prispevali svoja sredstva za izobraževanje, da bi njej omogočili učenje angleščine, je res kaplja čez rob (tudi za tiste, ki A. B. ne poznamo "od blizu"); razkriva naravo vase zaverovane finančne uradnice, ki je konkretneje na tem mestu ne bi opisoval, mi pa nikakor ni všeč. To moje stališče pa ne spremeni gornje logike razumnega ravnanja, logike, ki jo je, kot razumem, sprejel tudi premier. Če je Bog, bi rekli (na pol) verni, bi se ji moralo v Bruslju zalomiti. Vendar ni rečeno, da se ji bo. V politiki so doslej povsod uspevali tudi, milo rečeno, zelo nenavadni značaji.