Iz Ljubljane sva se z avtom peljala najprej po avtocesti do izvoza za Latisano, potem pa po regionalni cesti skozi Latisano, preko reke Tagliamento v smeri proti Bibionu, le da sva kmalu skrenila desno in pripeljala naravnost v Càorle. Nekako dve uri in pol sva vozila. Čeprav je po kilometrih videti daljša, utegne biti časovno krajša pot po avtocesti do Portogruara in potem po regionalni do Caorla. V Latisani so naju zmedli čudni kažipoti v nekem krožišču, tako da sva najprej zavila na napačno cesto (za nama takoj še neki voznik), tako da naju je morala potem pravilno usmeriti prijazna voznica, ki je prišla oprat avto na črpalko. Se mi je dobro zdelo, da sva se sporazumela v moji upokojensko univerzitetni italijanščini.
V mesto pripelješ ob notranjem pristanišču za ribiške barke (spoznal sem novo besedo: darsena se reče takemu pristanišču), pred seboj zagledaš kažipot, ki kaže na levo in na desno: na levi tabli je napis 'spiaggia levante', na desni pa 'spiaggia ponente'. Za Levant sem vedel, stara beseda za vzhod, Bližnji vzhod recimo. 'Ponente' bi bil torej zahod, a to besedo sem videl prvič. Ja, plaže. Kje je pa hotel? Ker sem si prej ogledal zemljevid, sem vedel, da moram - če sem zdaj v središču mesta - zaviti na desno, proti zahodu in se držati čim bliže morja oziroma plaže. Uspešno sem pripeljal do konca dolge ulice, konca kot konca, se pravi: naprej ni šlo, ker je bila tam reka. Čakal naju je prazen parkirni prostor (menda tu v Càorlu v vsakovrstnih nesrečah pomaga Angelska Mati Božja). Ker je bil prostor tik ob ograji poveljstva obalne straže, je bilo kazno, da gre za službeno parkirišče. Nisem si želel kakega uniformiranca. Saj bova hitro. Pravzaprav bi kak 'carabiniere' prav prišel.
Kje je hotel? Vprašava možaka, ki namaka ribiško palico. 'Non lo so', naju na kratko odpravi. Vprašava naslednjega mimoidočega, natakarico v bistroju ob plaži. Hotelov toliko, da jih nihče ne pozna po imenih. Vsekakor morava nazaj. Z avtom počasi, da lahko prebirava napise. Vsi so blazno obzirni, nobeden ne trobi. V nekem bistroju naju prav usmerijo. Bila sva blizu. Imam GARMIN, ni bil poceni, ampak ne vem, kaj je notri, sploh pa ni bilo časa, da bi vse to naštimaval, daj, daj, bejž, bejž, bratska Italija, dol, morje, Jadran.
Hotel s tremi zvezdicami nama je rezerviral sin. Novejši hotel, lep, okusno urejen. Soba krasna, na steni angelčki, poleg zakonske postelje je še kavč, prav v redu. Odpreva vrata na balkon - uiiiii, vista mare, pogled na široko peščeno plažo z mnogimi vrstami ležalnikov in sončnikov in na morje Adriansko. Pri italijanščini smo brali zgodbo o možaku, ki je videl vse na črte, vodoravne črte; tako kot nekaterim stalno miglja pred očmi neka pika, so njemu migljale črte. Na tega nesrečneža sem se spomnil, ko sem pogledal z balkona: črte morskih valov, obale, črte ležalnikov, vodoravne in navpične, čisto ob hotelu črta sprehajalne poti, še bliže črte balkonske ograje: le righe. Ubogi signor Rigoni.
Non perdere tempo, ne zgubljajva časa! Že čutiva raziskovalno strast. Ura je zgodaj popoldne, lahko greva na plažo - hodit po mivki! Nekoč sva v Bibionu bosa prehodila vsaj štiri kilometre po mivkasti plaži in si krasno obrusila rožene podplate. Sva na 'spiaggia ponente'. Prva težava: v mivki je polno pokrovčkov školjkic; bode, ni prijetno. Bolje je med vrstami ležalnikov, a tu se počutiš utesnjenega. Druga težava: plaža se kmalu konča ob pomolu, ki je hkrati utrjeni breg izliva reke Livenze. Ni tako kot v Bibionu. Razočarana se oblečeva in se skleneva sprehodit po sprehajalni poti ob obrežju, tlakovani poti, ki poteka po vrhu nekdanjega valobrana, ki so ga kasneje še utrdili z velikimi skalami, ki so jih navalili predenj. Pot vodi mimo zgodovinskega središča mesta do rta z zvonikom in cerkvico Angelske Matere Božje. Tloris Càorla se zdi kot ptič z razprtimi krili. Središče mesta in rt z zvonikom in cerkvijo je glava s kljunom, levo in desno pa se ob vzhodni in zahodni plaži širita zidova neštevilnih hotelov kot dve dolgi krili.
Nedelja je, na sprehajalni poti je kar gneča, dokler se ne razširi. Na desni na velikih skalah valobrana so vklesani reliefi. V mestu prirejajo kiparski simpozij, njihovo formo vivo. Vsak kipar dobi na voljo skalo, ki je je za kak kubik, in vkleše relief po svoji želji in predstavi. Veliko jih je, naj tu zadostuje le eden:
Okrog cerkvice je polno ljudi. Nekdo se je oblekel v Indijanca in se trudi na trati ob cerkvi izvajati neke akrobacije na konju, bolj take preproste, da nama je nekoliko nerodno gledati, kajti ta zadnja ga je morala kar precej zaboleti, ko je važno stoje na sedlu nenadoma razširil noge in se z višine spustil v sedlo. Au.
Spomniva se, da bi bilo dobro kaj pojesti in napotiva se po tisti dolgi ulici proti hotelu. Ura še ni šest, ko odprejo restavracije. Malo ogledujeva izložbe, potem pa kot prva večerna gosta sedeva na neko pokrito teraso ob ulici. Za danes bo dovolj ena navadna Margerita; tudi če je navadna, bo dobra, prava italijanska pizza. Oni znajo. To je njihovo. Kar sva dobila, ni bilo ničemur podobno. Tako tenke in tako trde in suhe pice še nisem jedel. Podplat. Na srečo se je razmočila v enem italijančku: una birra, picolissima.
Ni komentarjev:
Objavite komentar