Piave

Bil sem novopečeni psiholog. A psiholog? Aja? Aha. In že se pri ljudeh vzbudijo predstave in pričakovanja: če že ne, da vidim v dušo, tedaj vsaj, da sem pripravljen poslušati; da se mi lahko izpovejo. Mislim, da se je to dogajalo v glavi mojega strica, ki je bil navzven videti trd, tak, ki brez pomišljanja in slabih občutkov kakemu od svojih zajčkov prereže vrat, ga odere, razkosa in prinese teti v kuhinjo, da ga pripravi. Vendar ga je takrat nekaj težilo in izbral si me je za spovednika. Tako si mislim zdaj. Imel je okrog sedemdeset let, toliko kot jaz zdaj. Starec, a še pri močeh. Bil je cesarjev vojak, boril se je na reki Piave, Piave Fluss, fiume di Piave, "Il fiume sacro alla Patria", kot ji pravijo Italijani. Moralo je biti na levem bregu te reke, kjer sta se vkopali sovražni vojski. Med avstrijskimi in italijanskimi jarki je bilo nikogaršnje ozemlje in tam nekje neka lokev, pitna voda. V zatišju med bitkama se je stric podal k tisti lokvi po vodo. Previdno se je, da ga sovražnik ne bi opazil, pritihotapil do tja in začel polniti čutarico. Kar se mu je zazdelo, da sliši neki šum, obrnil se je in to ga je rešilo. Italijanski bajonet se mu ni zasadil v hrbet ampak ga je porezal po stegnu. Stric je privihal hlačnico, da bi mi pokazal brazgotino. V kratkem boju "prsa ob prsa" s sovražnim vojakom, ki je bil najbrž prav tako prišel po vodo, pa je, presenečen, ko je videl Avstrijca, reagiral vojaško in napadel, ga je stric uspel spraviti na tla; zadaviti. In potem: "Sem mu stopil na glavo s tistim vojaškim okovanim kvedrom, je naredilo rrrrresk..." Ob pripovedi se je stričevo telo napelo, roki sta krčevito ponazarjali gib izpred skoraj petdesetih let, čeljust mu je zadrhtela, obraz se spačil. Gledal me je naravnost v oči, kot bi hotel preliti vame, kar ga je težilo. Nisem vedel, kaj reči. Pokimal sem mu, zamomljal nekaj takega kot "vojska", pa je še on rekel: "Ja, vojska".
Na to sem se spomnil ob papeževem obisku v Redipulji (menda je prav pisati kar tako, ker tudi tamkajšnji Slovenci ne pravijo 'Sredipolje'). Pišem pa to zato, da bi podčrtal, kaj je bil namen Frančiškovega obiska. Sporočil je, da so mrtvi samo mrtvi ljudje, ne glede na vse pripadnosti in da zaslužijo dostojen pokop in blag spomin.
Na avstrijski strani so se borili tudi avstrijski Italijani, bratomorno ujeti v čas, ki jih je presegal. Tako kot Slovenci v naslednji vojni.