V ponedeljek zjutraj sva takoj po zajtrku pri recepciji prosila za ključe koles. Kolesa sta bila malo večja ponija, taka penzionistična ženska kolesa, ob polni teži s težiščem zadaj, in udobnimi sedali. Sicer pa nisva mislila dirkati. Zame praktično, ker vse težje po moško (= po pasje) dvigujem nogo, da se spravim na sedalo. Pogled na zemljevid v uradnem turističnem vodniku je odkril štiri kolesarske poti, od katerih sva četrto, šestdesetkilometrsko takoj odmislila. Za prvi kolesarski izlet sva izbrala škrlatno pot skozi mesto do lagune - 13 km. To je manj kot razdalja od doma do Zaloga in preko Zadobrove nazaj, ki jo doma pogosto ubereva.
Pot pelje skozi mesto mimo zgodovinskega središča z valjasto-stožčastim zvonikom in mimo vzhodne plaže, 'spiaggia levante', prostranih kampov na obeh straneh poti, do lagune. Tam se pravzaprav začne najzanimivejši del poti.
Tu so ribiški pristani in prvi cason - s slamo krita ribiška koliba. V resnici je verjetno pravih ribičev zdaj bolj malo, večinoma so te kolibe danes vikendi meščanov, ki pa še vedno radi ujamejo kakšno ribo, ali pa se s čolnom popeljejo v mirne kotičke lagune.
Kot je razvidno iz napisnih tabel ob vhodu, je to področje zavarovano kot naravni park.
Na eni od tabel so fotografije pogorišča, ki ga je pred leti povzročil odvrženi ogorek cigarete. Previdno stopava po mostičkih in mostiščih nad umazano vodo, polno rastlinskih pa tudi drugih naplavin; ta je edino, kar kazi romantično podobo tega kraja. Zelo mi je po duši. V kaki teh bajtic z lastnim pristanom, trato, pergolo, celo zelenjavnim vrtičkom bi v samoti zlahka prebil poletje; če le ni komarjev, podgan in drugih vsiljivcev, ki motijo to romantiko in če zrak ni pretežak. Ne čudim se, da si je Hemigway svojčas tod nekje izbral svoje letno prebivališče in to okolje celo popisal v enem svojih romanov. Pa ne mislim, da sem kak Hemingway.
Če bi se mi uresničil ta sen, bi morda na svojo pergolo obesil takle napis: Cason Biagio.
Od rezervata dalje naju pot vodi ob kanalu mimo zanimivih hiš in urejenih vrtičkov.
Vračava se skozi predel mesta, ki je namenjem počitniškim rezidencam in je njegov tloris polkrožen, podoben uri, zato se tudi imenuje Urina vas, Villaggio del'orologio. Tri polkrožne, koncentrično razporejene ulice se imenujejo 'ulica kvadranta', 'ulica meridiana' in 'ulica zodiaka', prečne ulice pa se imenujejo po nebesnih znamenjih. Pritlične hiše so prav vabljive; v tem času večinoma že prazne. (No, zdajle sem se pa res nerodno izrazil!)
Popoldne sva šla na plažo, da bi ujela zadnje žarke sonca, ki smo ga letos tako pogrešali.
Ko sva tako ležala in se grela, je prišla mimo dekle, očitno vzhodnjakinja, in nama ponudila masažo. Če odmislim ceno hotela, itak na kartico, doslej še nisva nič zapravila, bila sva pa pridna, zato sva sprejela ponudbo. Punca naju je ogovarjala v skromni nemščini. Zvedela sva, da je iz Čina, bolj na jug; da so tu tudi drugi iz Čina. Za Selovenija še ni slišala in ni vedela, da iz Italien v Selovenija ne potrebuje pasport, ker je to vse union evropa. Je rekla, da ji je ime Sonia, po kitajsko Ja Huan. Vprašal sem jo, kaj dela pozimi: 'Abendarbeit'. No ja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar