Javorca - Čedad

Članice druge skupine italijanskega tečaja na Tretji univerzi so kar same organizirale izlet (6.6.2014), ki je bil po eni strani namenjen spoznavanju italijanske kulture in obmejnega sveta, po drugi pa posvečen 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne. Pot: Ljubljana - Tolmin - Javorca - Čedad - Gorica - Ljubljana. Vabilu sva se rada odzvala, saj na tisto stran redko zaideva, na Javorci pa sploh še nisva bila. Vreme je kazalo na bolj kislo, a dokler si v avtu, je v bistvu vseeno; samo da nisi moker. Do Tolmina smo peljali "okrog", čez Vipavsko dolino, mimo Gorice in potem ob Soči navzgor.

 V Tolminu je vreme še kar zdržalo. Pravzaprav sem zdaj prvič v Tolminu, mestu ob sotočju Soče in Tolminke, stopil na trdna tla. Nič ga ne poznam, pa sem imel od tam več pridnih študentk. To je pravzaprav precej grdo in je znamenje dokajšnje življenjske ravnodušnosti. Človeka bi moralo zanimati, kje živijo 'njegovi' ljudje. Včasih so učitelji obiskali vse svoje učence na njihovih domovih. Seveda, polno izgovorov je, da danes tega ne počnejo več, a bi morali najti poti. Zadržali smo se za jutranjo kavo, tako da ni bilo časa za kak bolj sistematičen ogled kraja, v katerem je sicer več ogleda vrednih znamenitosti.

Iz središča Tolmina je kombi zavil desno ob Tolminki in se zagrizel v breg nad sotesko Tolminska korita. Kar dolgo smo se vozili po ozki gozdni cesti, vsekani v breg. Slišali smo komentarje, češ da je tako, kot da smo v Nepalu; voznik pa je le prizanesljivo odkimaval, češ da ni to nič. Izstopili smo pod kažipotom, kjer se je pot strmo vzpela. Po dobre četrt ure hoje v hrib smo nad seboj zagledali leseno cerkvico na vrhu širokega in visokega stopnišča. Javorca je na začetku široke krnice med Krnom na zahodni in Bogatinom na vzhodni strani. V gimnazijskih letih sem stal na obeh teh vrhovih.

Po zahodnem grebenu s Krnom je med 1. svetovno vojno tekla avstrijska frontna črta, tu pa je bilo zaledje z vso "logistiko", oskrbovalnimi potmi, bolnišnico. Cerkev so na pobudo dveh avstrijskih inženirjev gradili vojaki z gradivom, ki so ga našli v okolici. Zanje je sodelovanje pri gradnji pomenilo predah od bojev in meditacijo ob soočenju s trpljenjem in smrtjo okrog njih. V cerkvi so na lesenih ploščah, narejenih iz zabojev za strelivo, vžgana imena njihovih padlih tovarišev. Kolegica nam je ob ogledu prebrala odlomek iz izletniškega priročnika publicista Željka Kozinca, ganljiv opis okoliščin gradnje. Ko smo vse to poslušali, so se oblaki spustili prav nizko, začelo je rositi in občutek sem imel, da se nas je ta odmev spokojnosti in nenavadne molitve sredi vojnih grozot vseh dotaknil. Potem smo slišali še odlomek iz Hemingwayeve knjige Zbogom orožje, kjer na kratko omenja bistro zeleno reko, ne da bi navedel ime te "bistre hčere planin, brdke v prirodni nje lepoti ". http://www.simongregorcic.si/pesmi/soci Kaj bi se Amerikanec poglabljal v naše bolečine! Tako smo se dostojno in lepo - po zaslugi naših kolegic - spomnili strašne vojne, ki ji je čez borih dvajset let sledila druga, še strašnejša. Mi pa bomo, upajmo, ves svoj vek tukaj preživeli v miru. Nadvse srečna generacija!

Čez mejni prehod Robič smo zavili navzdol proti Čedadu. Tudi v Čedadu sem se že bil nekoč ustavil, a nič ogledal. Zdaj je bilo več časa. S parkirišča nekje na robu mesta smo se napotili proti središču te nekdanje prestolnice Langobardov. Najprej v cerkev, kot se spodobi, v cerkev Marijinega Vnebovzetja. Kot večina cerkva se mi tudi ta zdi lepa. V cerkvi je pač posebno vzdušje; prav je, da so, pa naj si o zagrobnem mislimo kar koli že. Služijo predgrobnemu: za pomiritev, premislek, zahvalo in upanje.





V prestolnici Langobardov smo se namenili ogledati langobarski tempelj, pa niso računali na nas sredi sieste in moramo počakati do popoldanskih ur. Sprehodimo se čez most nad Nadižo, tako lepo okrašen s koški cvetja, ki nikakor ne pristaja k njegovemu imenu - Hudičev most mu pravijo. Pogled z njega v globino soteske pa ima nekaj skupnega z imenovanim: hudičevo globoko je.

Da bi lažje dočakali uro, ko odprejo "tempietto", sedemo pod plahto k gostilnici pod cerkvijo, da bi kaj prigriznili. Na jedilnem listu v veliki mapi, kolikor se spomnim, le dve jedi. Ena od njiju je "frico". Kaj je to? K sosednji mizi je birtinja prinesla nekakšen rumenkasto zapečen lepo okrogel hlebec, ki je pokrival ves krožnik. Mamljivo; dajmo to. S pomočjo naše profesorice Katarine naročimo to čudo. Katarina je pametno naročila en tak hlebec za vse tri. Moja naloga je, da zadevo razrežem na tri dele. Ko zarežem v rumeno skorjo, hlebec zleze skupaj v nekaj dokaj neuglednega, na nož pa se nekaj lepi, da komaj dokončam rezanje. Tako je s to rečjo: na krompirjev pire potresejo sir in vse skupaj ocvrejo. Ko vržejo na olje, se zadeva napihne in "cucchiaio" doživi orgazem; ve, da bomo padli na videz, na luft, na ništrc. Ma, poplaknemo z "una birra piccola" in smo zadovoljni, ker smo odkrili nekaj novega.

"Tempietto", langobardski tempelj, je res vreden ogleda. Nevelik prostor, kot kakšna kapela, je okrašen s čudovitimi ornamenti. Kolegica zgodovinarka, ki nam razlaga, se čisto razneži. Gneča je, v ozkem prostoru ne najdem zornega kota za posnetek... Iz templja vodi pot visoko nad reko po ozkem odprtem hodniku z lepim razgledom na reko in hiše ob njej.

Ko pridemo spet na mestno ulico, pravzaprav na majhen trg, nihče ne ve, kje smo. Kako priti do našega kombija. Kot edini moški v družbi dobim (v skladu z naravnim zakonom spolne prevlade in ženske dostojnosti - ne spodobi se, da bi ženska ogovorila moškega) nalogo, da povprašam stara gospoda, ki se pomenkujeta tam na klopi. Gospod je kar malo v zadregi (kasneje ugotovim, da bi bilo nemogoče tujcu uporabno opisati vso pot) in nas napoti samo navzgor do cerkve - potem se pa znajdite. Katarina me je pohvalila, da sem vljudni vprašalni stavek oblikoval slovnično in sploh pravilno. Skozi staro mesto, kjer se na vsakem koraku odpirajo razgledi na starinsko arhitekturo, se napotimo do cerkve, potem pa smo res kar sami našli pot naprej.

Med tem pohodom sem ujel pomenek kolegic. Ena je dejala, da bi v tem mestecu kar živela. Druga se je strinjala, tako mirno je in lepo. Tudi jaz sem se molče strinjal z njima.