Za ogled milijonskega Milana smo imeli dobri dve uri. Izkrcali smo se pred ogromnim, temnim, opečnim gradom Sforza in takoj napotili na dvorišče gradu. Kvadratno obzidje s stranico 200 m, štirje stolpi v ogliščih, dva valjasta, dva kvadratna, visok vhodni stolp, imenovan stolp Filareta po njegovem florentinskem konstruktorju, sedem metrov debelo obzidje - druge dimenzije, kot smo jih vajeni doma. Pri poslikavah sta sodelovala Leonardo in Bramante. Tretji čudež. Grad je bil zgrajen kot trdnjava, a ni bil nikdar oblegan, ker so njegovi gospodarji vedno izdajalsko prestopili na stran napadalcev; kasneje je služil kot dvor grofom in knezom tem in onim, danes pa so v njem muzeji. Časa je za posnetek, dva, za ogled kakega muzeja ga ni. 
Sveti Mariji posvečeno poznogotsko katedralo (Il duomo) z njenimi 3600 skulpturami, stebriči in nadzidki in širokim pročeljem si prav tako ogledamo le od zunaj. Seveda je arhitekturni čudež. Četrti. Na prostranem trgu pred katedralo kot v posmeh nekdanji pobožni zbranosti - ploščad pred katedralo Matere Božje v Guadalupi v Mehiki verniki premerijo na kolenih - bučno propagiranje nogometnega in košarkaškega prvenstva - kdaj že? kje že? - z nagradnim metanjem žoge v koš (ali kam že?). Pobegneva iz vrveža, da bi ustregla drugi profani potrebi: oglasila se je lakota. V kiosku dišijo nekakšne riževe krogle v velikosti krofa, polnjene z omako in nekaj mesa. Niso čudež, so pa prav okusne in ravno dovolj. Sedeva na nadzidek, prisluhneva afriškim ritmom malega črnega ansambla, pojeva do konca. Nadaljujeva po območju za pešce nazaj proti gradu - skozi nekakšen plastičen slavolok, ki naj bi predstavljal vhod na svetovno razstavo. Drugo leto naj bi bila v Milanu svetovna razstava, povsod so vidni plakati in simboli te prireditve, v časopisu, ki sem ga kupil na postajališču ob avtocesti pa sem prebral, da je še vse skupaj v zraku, ker ni denarja. Tudi to ni čudež.
Pod grajskim obzidjem, kjer je bil nekoč obrambni jarek, je sodobni 'sejem': paviljoni z vsakovrstnimi dobrotami na obeh straneh. Za 'študenta' italijanščine zelo poučno, raznovrstni formaggi, salumni, olive - pester besednjak. Pozornost mi vzbudi napis 'naravna viagra' ob nekih podolgovatih, 30 cm dolgih (sic!), ozkih, rdečih, prekajenih zadevščinah - pa menda niso to penisi vragsigavedi kakšnih prascev ali merjascev? Po starem načelu, da se podobno zdravi s podobnim, bi bilo prav lahko tako. V nekem paviljonu z britansko zastavo prodajajo vseh vrst marmelade; ne samo iz sadja, iz vsega, kar je mogoče pripraviti v tej obliki. Pikantna čebulna marmelada, marmelada iz rdeče čebule s čilijem. Pokusiva in kupiva. Prav lepo se je kasneje podala h kremenateljcu. Pravi čudež, vam rečem. Še eno pivce s sopotnikom in že smo spet v avtobusu, smer Lago Maggiore.
Veliko jezero - res je največje v Italiji (del sega v Švico), dolgo 65 km, pravijo, da tudi najlepše. Ustavimo se v kraju Stresa na zahodni obali jezera, od koder peljejo ladjice do Boromejskih otokov. Nad obalo cesta, nad cesto hoteli, prekrasni hoteli z balkončki, vse v čudovito aranžiranem cvetju - okus po fin de siecle. Lonely Planet pravi, da je to raj za angleške in nemške turiste in da se je poleti temu kraju bolje izogniti. Kljub temu recimo, da je vse skupaj čudež. Šesti? Jezero je na nadmoski višini približno 200 m, viden je vpliv morja: palme, drugo mediteransko rastje. Sprehodimo se ob obrežju pa spet na avtobus. 
Spustili smo se nazaj do Strese in vkrcali na gliser. Boromejski otoki (imenovani po florentinski družini Borromeo) so trije, zraven pa še neki otoček in ena čer. Fantje, ki vozijo čolne, delajo to od zore do mraka bolj ali manj vse leto in so primerno razposajeni. Gliser se z vso hitrostjo požene proti obali, dih nam zastane, saj se to ne more dobro končati, v zadnjem trenutku pa možak zavre in čoln se nežno spusti v z gumami oblazinjen pristan. Isola Madre. 
Sprehodimo se skozi rezidenco - pozabil sem čigavo - 18. stoletje, krasne sobane, a vse samo vhod in uvod v park, res zanimiv in vreden ogleda. Menda rastejo v njem najvišje palme v Italiji; bambusov gozd, mogočna drevesa, čudovito cvetje, pavi (redkost je bel pav), fazani, papige. Vse lepo urejeno in negovano - ve se čemu. Vsekakor čudež. Lahko bi tukaj preživel ves dan, kaj en dan, pol življenja (kot nepoboljšljiv meščan). A otoki so trije in na voljo manj kot en dan.
Isola Bella. S čim vse so se ljudje ukvarjali, kaj vse snovali! Ta otok je 'zgrajen' kot ladja: s krme z mogočno palačo, pod njo smo pristali, se pomikamo proti baročnemu parku na premcu vmes pa se vzpnemo na veličasten 'poveljniški most' v obliki umetelnih arhitekturnih zavojev in mogočnih skulptur. Povsod pisano cvetje. Vreme nam idealno služi, razpoloženje je na višku - prilika za skupinsko sliko z gospodom. 
Tele ture so dobro načrtovane. Ko pristanemo na Ribiškem otoku (Isola dei pescatori), se nam že oglaša želodec; ravno prav, saj je na vsakem koraku kaka gostilnica. Ta otok je še najbolj podoben tistemu, kar imamo pri nas za normalen morski otok: visoke hiše, ozke uličice, vse tlakovano. In povsod diši - tokrat ne po akacijah, glicinijah, mimozah, magnolijah (saj sploh ne vem, če kaj dišijo) ampak po pašti in ribah. Nekaj bo treba pojesti. Hodiva in hodiva od gostilne do gostilne, ali nama ni všeč, ali je polno - na, navsezadnje bova ostala brez jesti, če se bova obirala. Na koncu sva tam, kjer sva začela, pri restavraciji na pristaniškem pomolu, tako rekoč 'fast food'. Naročiva pico in pašto milaneze, dobiva hitro, pojeva hitro, pač, bilo je užitno, predvsem pa 'fast'.
Pa ne da smo že na koncu čudežev? Ne še. Čudež je tudi to, da smo se živi in zdravi po vožnji v gostem prometu vrnili domov še dovolj zgodaj, da se je splačalo iti spat.
Čudežev je bilo več kot sedem. A taka je narava čudežev. Nepredvidljivi so.
Ni komentarjev:
Objavite komentar