Permisivna vzgoja

K intervjuju z Ano Krajnc, Današnje delo zahteva človekovo dušo (Delo SP, 5. 4. 2014). 

Pojem in termin - večno usklajevanje. Včasih postane določen termin, določen naziv, iz tega ali onega razloga nesprejemljiv za poimenovanje določenega pojma, tega, kar mislimo. Na to sem pomislil, ko sem bral intervju s spoštovano zaslužno profesorico dr. Ano Krajnc, ki zagovarja termin "permisivna vzgoja". Da ne bo nesporazuma: vzgojni slog, ki ga opisuje kot "permisivnega" v nasprotju z "represivnim" in kolikor ga opiše, je tudi po mojem mnenju ustrezen. S pojmo(vanje)m se torej strinjam. Izraz "permisivna vzgoja" pa je v naši javnosti iz različnih razlogov diskreditiran. Osnovni razlog za to utegne biti res neznanje in nerazumevanje, ki je vodilo do razpuščene ne-vzgoje,  "tiranije otrok" in "razvajanja", čemur je sledila nekaterim nedvomno politično dobrodošla reakcija v smeri avtoritarnosti (propaganda proti "prijazni" šoli ipd.); svoje pa dodaja tudi slovenjenje izraza "permisiven" s "popustljiv" namesto "dopustljiv". Popuščati pomeni, da se starš nedosledno odreka svojim upravičenim zahtevam ob soočenju z otrokovim odporom, dopuščati pa pomeni, da starš sprejme upravičen otrokov predlog. To slednje seveda predpostavlja, da ima otrok možnost kaj predlagati in da se razpravlja o željah staršev in otrok. Toda, ko so stvari tako daleč, da je zavračanje "permisivne" vzgoje vsepovsodno, nobeno, še tako vztrajno pojasnjevanje ne pomaga, četudi kaže na avtoričino hvalevredno neupogljivost. Treba je stari dobri pojem drugače poimenovati. Že nasprotje med "represivno" in "permisivno" vzgojo je v bistvu preimenovanje nasprotja med "avtoritarno" in "anti-avtoritarno" vzgojo (izraz "anti-avtoritaren" je negativen, ker pove, kakšna ta vzgoja ni, "permisiven" pa pozitiven, ker pove, kakšna ta vzgoja je). Temu dualnemu pojmovanju je ravno zato, da ne bi mešali nedosledne in popustljive vzgoje z dopustljivo, sledilo razlikovanje med tremi vzgojnimi slogi: "avtoritarno", "avtoritativno" in "laissez-faire" ali "anarhično" vzgojo (po modelu treh slogov vodenja, pri čemer je "demokratični" slog preimenovan v "avtoritativnega") (Hetherington/Parke). "Avtoritarna" vzgoja bi ustrezala "represivni", "anarhična" nedosledni, popustljivi ali razpuščeni ne-vzgoji, "avtoritativna" pa pravilno pojmovani "permisivni", to je vzgoji, pri kateri vzgojitelj (kot zgled - auctoritas) vodi otroka in mu postavlja meje, pri tem pa upošteva njegove razvojne potrebe in upravičene predloge. Prav slednjih namreč avtoritarna (represivna) vzgoja, ki zahteva slepo poslušnost, ne upošteva. Res pa je, da o upravičenosti otrokovih predlogov pri avtoritativni vzgoji presoja vzgojitelj, ki pa tudi trpi posledice svojih zmotnih presoj. Namesto izraza "permisivna" vzgoja bi torej predlagal izraz "avtoritativna" vzgoja. Zavedam pa se, da je nevarno podoben nazivu za svoje nasprotje, to je "avtoritarno" vzgojo, tako da pri njenih zagovornikih ne bi nič dosegli. Mogoče bo pa trmasto pojasnjevanje poplačano.