Ko so nam v skupini, ki
se uči italijansko na Tretji univerzi, sporočili, da bomo letos šli na izlet v
Torino, nisem bil preveč navdušen. Torino? Kaj je tam? Fiat, tovarne, veliko
mesto, avenije, promet. No, najbrž ne bomo hodili samo po mestu, ampak nas bojo
peljali kam v alpske doline, med visoke vršace, sem se tolažil.
Potem smo se odpeljali;
v četrtek, 5. aprila, zgodaj zjutraj. Torino je daleč. Z dvema polurnima
postankoma vred smo se vozili okoli sedem ur. Okrog poldne, v času kosila, smo
prišli do dežele Piemont, kjer smo se v vinorodni pokrajini Monferrato-Langhe
zapeljali najprej na turistično kmetijo Ca' d' Pinot. Ne vem, če ima kakšno
zvezo s pinotom. V veliki jedilnici so nam postregli z zakusko, ki je po
bogastvu jedi in okusov presegla kasnejše, precej standardno dolgočasne večerje
v hotelu. Začelo se je s 'carne
cruda', surovim mesom, ali, po naše, tatarskim biftekom: mlada, uležana,
nastrgana, surova govedina s soljo in poprom (ne vem, ali je bila vmes še tudi
čebula in/ali česen). Zgleda krvoločno, a je bilo okusno.
Gospe, ki je gostiteljem
pomagala s prevajanjem v angleščino, sem povedal, kako sem pred mnogimi leti,
še v času socializma, v Varšavi naročil 'carne
cruda', tatarski biftek. S kolegico sva bila tam na študijskem potovanju in
pri večerji, na kateri je bil prisoten tudi tovariš z ministrstva, smo jedli
odličen tatarski biftek. Naslednji dan sva sklenila ponovno priklicati tisti
prelestni okus. Šla sva v isto restavracijo, le da tokrat brez visokega
spremstva. Naročil sem tatarski biftek. Natakar naju je veselo pogledal in
izjavil: Tatarov nismo videli že 500 let.
Tokrat so za surovim
mesom prišli na vrsto 'tagliarini', rezanci, pripravljeni po bolonjsko, in 'agnolini', polnjeni
z mesom, nekakšni žlikrofi. Nato pa so nam postregli najpomembnejšo jed,
piemontsko posebnost, 'bagna cauda',
zapisano v njihovem dialektu, italijansko pač 'bagna calda', kar pomeni 'topla
omaka'. O tej značilni piemontski jedi smo bili že prej brali v učbeniku. Zmešajo,
ali bolje, v možnarju strejo slane inčune in olivno olje in malo v mleku
pokuhanega in strtega česna in to zmes pokuhajo. Potem dodajo druga domača
zelišča, zeleno, papriko in podobna. V to omako smo pomakali pečeno papriko, če
se prav spomnim. Sledili sta sladica in kava. Ob vsem dve vrsti vina, barbera in neko lahko sladko vino. Vodič nam je razložil, od kod inčuni kot tipična pokrajinska jed tu, daleč od morja. Nekoč so tihotapili sol, kot naš Krpan. Da bi pretentali biriče, so v sodčke nad sol naložili inčune, češ da tovorijo ribe. Inčune so potem seveda pripravili v obliki okusne omake, kar se je ohranilo do danes.
.
Ko smo končali notri, smo šli ven in pred
hišo so nam postregli še s sirom in salamo, ki jo je možak rezal od več kot
meter dolgega čreva, kolikor si je hotel. Zraven bi se lahko pošteno nacukal
barbere ali onega sladkega vina, če ne bi bilo nekoliko nespodobno tako začeti
izlet.
Zunaj sem se zapletel v pogovor
z nekim starejšim možakom, ali je bil sosed ali tudi obiskovalec, ne vem.
Vprašal je, od kod smo in potem sva se pomenkovala o dobrih jedeh, o pozni
pomladi, o dolgi vožnji od Ljubljane do sem, o Jugoslaviji in Titu, ki da je
bil prijatelj z Rusi, kar je moralo biti za mojega sogovornika nekaj precej ogrožujočega. Zanimivo
se mi je zdelo, da je možak zardeval, kot da je s pogovorom s tem sciavom prekoračil meje svojega
vsakdanjega udobja, namesto da bi zardeval jaz zaradi svoje
italijanščine. Ni omenjal ezulov in fojb. Bil je prav prijazen.
Na poti v Torino smo se potem ustavili v kraju Asti (rimska Hasta Pompeia, ostanki zidu v središču mesta) s kakimi 80 tisoč prebivalci, sredi vinorodnega gričevja v dolini reke Tamaro, severno od Pada. Področje je znano po vinih, posebej po zvrsti penečih vin, in gastronomiji.
V zgodovini so tu Rimljanom sledili Langobardi. Mesto je bilo sedež njihovega vojvodstva; kasneje pa karolinška grofija. V srednjem veku je postalo središče trgovine in bankirstva. O bogastvu še danes pričajo monumentalne palače in stolpi ("mesto stotih stolpov"). Bogato plemstvo se je razdelilo na gvelfe, pristaše papeža, in gibeline, pristaše cesarja. Po tem obdobju je mesto v 14. stoletju zaprosilo za zaščito neapeljskega kralja iz rodbine Anžujcev (Robert d'Angiou), bilo nekaj časa v lasti družine Viscontijev in nato prešlo v roke orleanških vojvod. V novem veku je prešlo pod oblast Savojske dinastije. Leta 1797 je prišlo zaradi pomanjkanja žita do velikega upora, znanega kot "astižanska revolucija". Uporniki so proglasili republiko. Upor pa so kraljeve čete krvavo zatrle. Med drugo svetovno vojno je bil Asti po kapitulaciji Italije del Mussolinijeve "salojske republike" (Repubblica Sociale Italiana, od septembra 1943 do aprila 1945), vendar pa je bilo v tej pokrajini pod nemško okupacijo živo partizansko gibanje (partizanska republika Monferrato leta 1944). V novejšem času so mesto z okolico večkrat prizadele poplave.
Ogledali smo si Piazza Roma s stolpom Comentina in cerkev, posvečeno sv. Secondu.
Prekoračili smo reko Tamaro in se kmalu pripeljali do predmestja Torina, Nichelino. Novejši, kar spodoben hotel Parisi. Večerja z dobro rižoto kot primo pasto in repetejem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar