In še nekaj o Savojcih. Savoja je francoska pokrajina v zahodnih Alpah, južno od Lemanskega jezera. Ime izvira iz latinske besede "sabaudia", ki je keltskega izvora in pomeni "pokrajino, pokrito s smrekami". Savojce bi lahko prekrstili v Smrekarje. Tako so nam takoj bližji, hkrati pa se tako nekoliko maščujemo za poitalijančevanje slovenskih imen. Ti Smrekarji so ena najstarejših evropskih dinastij, zabeleženi že v 10. oz. 11. stoletju (1048, grof Umberto I Biancamano-Belaroka). Temu so sledili številni grofi, vojvode in nazadnje kralji. Posebej pomembni so za Piemont in Italijo. V 18. stoletju so napredovali do kraljevskih položajev (kralji Španije, Sicilije in Sardinije). Italijanski kralj za časa Mussolinijeve vladavine je bil Savojec Viktor Emanuel III, zadnji italijanski kralj pa njegov sin Umberto II. V tisoč letih nepregledna množica imen; poleg osrednjega debla Savojcev še več stranskih vej. Nekaj potomcev je še živih.
Iz hotela Parisi v Nichelinu, mestecu na obrobju Torina, smo se že zgodaj zjutraj odpeljali proti postaji zobatega tramvaja, ki naj bi nas potegnil do bazilike Superge na vrhu istoimenskega griča na severovzhodu mesta. Grič, visok 672 m, je najvišji vrh torinskega gričevja.
Na postaji bi bili radi prvi, ker naj bi bila običajno gneča pri vstopu na tramvaj. Vožnja čez mesto kar traja. Preseneča prostranost tega mesta, ki se razteza v dolini Pada v smeri od zahoda proti vzhodu. Dolge avenije med visokimi stanovanjskimi bloki, v ožjem središču pa med palačami in prostranimi trgi. Postaja Sassi (po krajevnem imenu, ki pomeni "skale") je lepo urejena, delno kot muzej, v katerem so razstavljeni stari tramvaji s konjsko vprego, delno kot restavracija, oboje lepo združeno; pa seveda prodajalna vstopnic. Ko smo se zbasali na tramvaj, se mi je kar milo storilo, saj sem se spomnil na svoje vožnje z ljubljanskim tramvajem. Ta mu je podoben po starinskem slogu. Ta železnica deluje s prekinitvami že od leta 1884. V slabe pol ure ure smo priškripali do vrha približno 3 km dolge linije, ki premaga višinsko razliko 425 m.
Nekoliko nad zgornjo postajo železnice se pne pod nebo mogočna oranžno-bela zgradba Bazilike Superga v neoklasicističnem in poznobaročnem slogu. Z Baziliko Superga - mimogrede: nobene zveze nima s supergami razen imena - je povezanih kar nekaj dramatičnih ali nadvse pomembnih dogodkov. Prvi je povezan z gradnjo cerkve. Obljubo gradnje datirajo v leto 1706. Torino, kjer so vladali Savojci, so takrat oblegale špansko-francoske čete. Savojski vojvoda Viktor Amadej II in princ Carignana Evgenij Savojski sta z griča opazovala oblegano mesto. Francoska vojska je štela 60.000 vojakov, Torinci so pa skupaj z mestno milico, to je, z oboroženimi civili, spravili skupaj nekaj več kot 11.000 borcev. Francozi so štiri mesece vsak dan s topovi obstreljevali mesto. Oba poveljnika sta z griča opazujoč razporeditev sil skovala pameten načrt, kako se izvleči iz obroča. Viktor Amadej se je priporočil materi božji in ji obljubil, da ji bo postavil cerkev, če Torino odvrne sovražno vojsko. Nekaj dni kasneje so Piemontci prišli za hrbet Francozom in jih porazili. Stari model vojskovanja, znan že iz Iliade, da se zmaguje z bistrostjo in hrabrostjo ljudi in božjo pomočjo, se je obnesel.
Ogledali smo si veličastno baročno cerkev in se spustili v kripto, kjer so sarkofagi dela rodbine Savojcev. Fotografiranje ne bi bilo spodobno; tako ali tako smo motili večni mir pokojnikov modre krvi. Posebna zanimivost bazilike je dvorana papežev v prostorih samostana, ki se drži cerkve. V dvorani so po vseh stenah obešene slike s portreti vseh papežev, tudi antipapežev, v kronološkem zaporedju, vključno s sedanjim. Portreti so preslikani iz originalov; slikarji so različni in tako tudi slogi, a vendar so slike poseben, zanimiv dokument. Na ploščadi pred cerkvijo je kip kralja Umberta I Savojskega, ki ga je leta 1900 ubil neki anarhist.
Za konec ogleda nam je vodič prihranil presenečenje, ogled zadnjega podpornega zidu temeljev cerkve. Vanj se je 4. maja 1949 zaletelo letalo z nogometnim moštvom Grande Torino. Moštvo se je vračalo s tekme v Lizboni in letalo je ob slabi vidljivosti in verjetno zaradi tehnične okvare zašlo. 31 mrtvih. Ob zidu je spominska plošča s fotografijo nogometnega moštva. Rože in venci pričajo, da je spomin na tragedijo še vedno živ. Zaradi te nesreče se italijansko moštvo ni udeležilo svetovnega prvenstva, ki je bilo naslednje leto v Braziliji, ker bi bili morali potovati z letalom.
Popoldne smo namenili ogledu kraljevske palače, Palazzo Reale, in ob njej galerije Savojcev, Galleria Sabaude. Sprehod skozi baročno pretirano okrašene dvorane, ob katerih ti seveda zastaja dih, tako da ti ga zmanjkuje in se oddahneš, ko je tega konec. Iz teh dvoran smo prišli v kraljevsko orožarno, Armorio. Tu je razstavljeno vseh vrst orožje tistih časov, vitezi v oklepih, konjeniki. Ugotovili smo, da so modeli konjev v naravni velikosti prevlečeni s pravo konjsko kožo, pod njo pa je verjetno les, karton ali plastika.
Ob Palazzo Reale je Galleria Sabaude. V prvi dvorani ob vhodu se verjetno izmenjujejo razstave modernejšega slikarstva, nato pa sledijo umetnine prejšnjih obdobij, med njimi tudi slike znamenitih slikarjev, npr. Botticellijeva Venera - ne Venera, ki se dviga iz školjke, ampak ženski akt v enaki pozi brez drugega okrasja. Megleno se spomnim, da sem bil kupil katalog in ga najbrž pozabil na pultu. Tako ne morem o slikah povedati nič podrobnega.
So pa nekatere prav spodbudne, kot na primer gornja Alegorija geometrije. Če bi me s takimi ilustracijami učili geometrije, bi bil danes matematik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar