Torinski muzej je po času nastanka prvi na svetu, po bogastvu eksponatov pa, pravijo, da takoj za kairskim, vsekakor je eden najpomembnejših egipčanskih muzejev na svetu. Temelji na zbirki francoskega poslanika v Egiptu, Bernardina Drovettija (po Napoleonovi zasedbi Egipta). To zbirko je leta 1824 za državo odkupil tedanji piemontski kralj Carlo Felice. Muzej obsega štiri etaže, ena od njih je pod zemljo.
Najprej se s tekočimi stopnicami zapelješ do najvišje etaže, nato se po stopnicah spuščaš v nižje. Zanimali so me predvsem predmeti vsakdanjega življenja, ne toliko impozantni, togi kipi faraonov ali sarkofagi in mumije. Navdušile so me čudovite slikarije nežnih, lepo usklajenih barv, mali kipci, predvsem pa modeli ljudi pri vsakdanjih opravilih in veslačev v različnih ladjicah. Spodnjo kraljevsko dvorano z veličastnimi kipi faraonov sem le bežno pogledal. Čas, namenjen ogledu, se je hitro iztekel, za resen ogled bi človek potreboval vsaj pol dneva.
A bilo je dovolj za spoznanje, da je bila egipčanska civilizacija popolna, materialno in duhovno: vse so imeli, kar potrebuje človek; vse to so proizvajali sonaravno, trajnostno in ciklično. Sredozemsko morje je po propadu te civilizacije po tisočletjih ostalo enako čisto kot pred njo. Ne vem, kako so živeli sužnji, a nekako so morali preživeti, saj je država potrebovala delavce.
Od muzeja do tržnice smo šli peš skozi Porta Palatina, Palatinska vrata, rekonstruirana, visoka, opečnata zgradba iz rimskih časov, pred njo na eni strani bronasti kip Julija Cezarja, na drugi kip cesarja Avgusta. Precej slikovito. Za to zgradbo je arheološki park z nekaj izkopaninami.
Živilski trg je prostran, dolge vrste stojnic s sadjem, zelenjavo in drugimi živili, poleg njih stojnice z oblačili in različnimi potrebščinami. Kot v Ljubljani, le da večje. In drugačni ljudje, temnejši, bolj južnjaški, bolj pisani: Afričani, Azijci, muslimanske ženske. Italija je odprta, tu se meša svet. V pokriti del sploh nisva vstopila. Bil je čas kosila in rada bi nekaj pojedla. Kupila sva kruh, panine. Na eni od stojnic sva kupila škatlo z rezinami kuhanega pršuta. Rada bi dodala še kako rezino sira. Na stojnici s sirom polno različnih vrst sira. "Deset dek tegale sira, prosim", sem vljudno v njegovem jeziku nagovoril črnuhastega možaka. "Dieci deche?" Možak je izbuljil oči in pozabil zapreti usta. "Si, per favore." Samo molče se je obrnil in nama pokazal hrbet. Če bi rekel "pol kile", bi bil mogoče uspešen. "Odpikal naju je", je stvarno ugotovila žena. "Tedeschi maledetti!"
Popoldne se napotimo proti Val di Susa in samostanu Sacro di San Michele. Po imenu sodim, da se peljemo v kako alpsko dolino, med visoke vršace, višje, kot so doma. Pa nič od tega. Nobenih visokih Alp, le neko gričevje. Pred seboj opazimo stožčast hrib z izrazito konico. Tista konica je samostan, kamor smo namenjeni. Z avtobusom se pripeljemo po ozki cesti pod vrh hriba, nato pa še nekaj minut peš, da pridemo do podnožja mogočne zgradbe. Zgodnji smo, zato moramo počakati kake pol ure, da pride italijanska vodička.
Ženska kakih 40-50 let z bujnimi rjavkastimi lasmi se predstavi kot Tatiana in pove, da vodi tukaj že 23 let. Pravi, da je bil tisočletni samostan točka sredi romarske poti, ki je povezovala sever in jug Evrope. "Zamislite si, da ste romarji. Romar je moral pustiti vse za seboj: družino, hišo, prijatelje, zaposlitev, svojo posteljo in sam narediti korak v neznano. Vsakdo od nas pride v življenju do točke, ko bi moral pustiti vse in se napotiti po svoji poti v neznano prihodnost. Vsakdo od nas je poseben in vsakdo išče svojo pot. Ko je romar prišel do vrat tega samostana in so se mu odprla, se je znašel v temi. Ni se znašel v cerkvi, kot bi pričakovali. Cerkev je čisto na vrhu. Iz teme navzgor vodijo stopnice. Vsakdo od nas se v življenju znajde v temi, ko ne ve, ne kod ne kam. A vsakdo stremi k svetlobi. Nad prvim stopniščem je romar zagledal nišo v zidu in v njej posušena trupla menihov. Danes jih ni več, odstranili so jih, a kako je bilo to videti, kaže fotografija na desni." V resnici so na fotografiji drugo na drugo naslonjena posušena trupla, pokončni, nekoliko nagnjeni s posušeno kožo obdani skeleti. "To je romarja opomnilo, da je smrten, da se vse njegovo življenje odvija pred obličjem smrti. Potem se je romar vzpenjal." Tako smo počasi prišli do vrha stopnišča in do novega prehoda skozi umetniško okrašen portal. "Na kamnitem portalu so vklesana znamenja zodiaka, nebesnega kroga. To pomeni večno kroženje in vračanje istega. Pomeni pa tudi, da so naši značaji različni. Šele na koncu je romar stopil v cerkev, v katero je z vseh strani prodirala svetloba." Prisiljen sem bil na kratko povzeti gospejino razlago, pravzaprav zgolj nakazati njeno vsebino. Ta razlaga je bila podobna zelo stvarni pridigi. Dotaknila se me je in opazil sem, da tudi sopotnikov. Pravzaprav je razložila življenjsko filozofijo, ki mi je zelo blizu. V njej ni omenila ne Boga, ne evangelija, ne cerkve, čeprav bi vsekakor lahko našli vzporednice med vsebino njene razlage in Kristusovim naukom.
Vodička nam je povedala še legendo o delno porušenem stolpu starega samostana (na fotografiji desno). Nekoč so vrh zavzeli sovražni vojaki in med drugimi zajeli tudi neko dekle. Veleli so ji, naj jih poteši, ali pa skoči s stolpa. Dekle je na tehtnico v svojem srcu dala na eno stran nečastno dejanje in izgubljeno čistost, na drugo pa častno smrt - in skočila v globino. Ko je bila že čisto blizu tal, pa so jo prestregli angeli, tako da je nepoškodovana srečno pristala v gozdu. O tem je pripovedovala doma in kmalu so se k njej kot k svetnici začele zgrinjati množice. A ji niso čisto verjeli. Dekletu pa je slava stopila v glavo, dvom jo je žalil, in sklenila je za ljudi ponoviti predstavo.Tokrat se angeli niso zmenili zanjo, saj je zagrešila smrtni greh napuha. Tako je torej s čistostjo; ne gre se preveč ponašati z njo.
Ob koncu njenega vodenja smo gospe zaploskali in nekateri med nami so se ji še osebno zahvalili za tako duhovno intonirano predstavitev. - Samostan danes upravlja red Rosmarijancev, menihov, ki se posvečajo dobrodelnosti.
Na poti nazaj smo se ustavili še ob enem od Aviglianskih jezer. V bližini Avigliana, mesteca ob vznožju Sacra di San Michele, sta dve jezeri, verjetno tektonskega izvora, ki sta priljubljen izletniški kraj Torinčanov. Ob gostilnici smo se ustavili tudi mi. Tam pa smo videli tudi muslimansko družino, katere dva člana, moški in ženska, sta kadila vodno pipo, nargilo. Prosil sem za fotko in ponudila sta mi dim, a sem odklonil, ker od takrat, ko sem pred več kot 30 leti opustil kajenje, nočem več potegniti vase nobenega dima.
Bogato preživeti dan smo sklenili še z obiskom mavzoleja Bele Rosin (Rosa Vercellana), pomanjšanega posnetka rimskega Panteona. Muzej je dal na meji med Torinom in Nichelinom svoji ženi postaviti italijanski kralj Viktor Emanuel II Savojski leta 1888. Ob našem obisku je bila v njem razstava o rocku, tako da smo si ga lahko ogledali samo od vhoda, če nismo hoteli plačati vstopnic za razstavo, ki nas ni zanimala. Je bila pa klasicistična stavba lepo ozadje skupinski fotografiji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar